Kolumna Lovra Kastelica: Evgenika

Nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije je približno v teh dneh leta 2021 prejela etnologinja Irene Rožman Pišek. V svojem govoru je povedala tudi tole: »Evgenika je še med nami, je v nas. Saj veste, da otroci, ki niso normalni, niso zaželeni, jih je treba že v nosečnosti odkriti in eliminirati. Da ne bodo v breme družini in družbi, predvsem pa sebi ...« Pravzaprav se ne morem znebiti občutka, da smo se zadnjič odpravili na volišča tudi zaradi evgenike in našega dojemanja, kakšne posameznike si še želimo imeti v naši skupnosti. Invalidov, bolnih in ostarelih, v katerih vidimo vse prevečkrat samo strošek, ne pa tudi njihovega človeškega bogastva, kot da ni v našem evgeničnem načrtu.

Predvojne evgenične predstave, evgenika pa je način, kako izboljšati nacijo (v bistvu gre za prizadevanje za telesno in duševno izboljšanje potomstva, lahko pa se, to smo videli že večkrat v zgodovini, sprevrže tudi v načrtno uničevanje potomstva, recimo, iz rasističnih razlogov), niso nikoli prav zares ponehale. Zgodovinar Miran Komac govori o tem, da je bila po koncu druge svetovne vojne evgenika celo med pomembnejšimi postulati graditve slovenskega naroda! Evgenično je bilo, kot pravi, tudi razreševanje ciganskega vprašanja: »Bili so populacija, ki se je še najmanj skladala z vizijo zaukazane harmonične in urejene družbe.« Ne nazadnje so v prvih letih po vojni uprizorili sodni proces, v katerem so zaradi tatvin, danes bi temu rekli bagatele, hudo kaznovali 30 Romov; Ivana Horvata za 27 izvršenih tatvin, Jožeta Baranjo za 21 ter Andraža Baranjo za 16 pa celo s smrtno kaznijo. Ker so bili pomiloščeni, jih niso obesili. Pač pa so jih septembra 1952 – ustrelili.

Več kot pol stoletja pozneje je klasično evgeniko nadomestila liberalna, ta pa zagovarja, da ne sme biti prav nihče prikrajšan zaradi naravne loterije, ki nam je namenila, denimo, nižjo inteligenco, takšno ali drugačno deformacijo. Po novem hoče posameznik na polno izkoriščati razvoj biotehnologij in svobodno odločati za izboljšanje svojih potomcev. Liberalni evgeniki govorijo zato celo o kategoriji otrok (z dednimi okvarami) »z zgrešenim življenjem«, ki se ne bi smeli, kot pravijo, nikoli roditi, še več, država bi morala delovati v njihovo korist in staršem preprečiti donositev. Medtem ko vse glasneje nagovarjajo k spreminjanju ljudi, da bi lahko enakovredno sodelovali v družbi, pa smo bili Slovenci na zadnjem referendumu – presenetljivo in vzpodbudno – proti vsakršni evgeniki.