Kolumna Lovra Kastelica: Gospodarji otoka

Padec asteroida na Zemljo je v ozračje dvignil celo toliko prahu, da sončni žarki še nekaj let niso dosegli površja. Zaradi pomanjkanja svetlobe rastline niso več rasle, to pa je povzročilo, da že kmalu ni bilo več dovolj hrane za živali. To je bilo usodno tudi za dinozavre. Ne pa tudi za majhne sesalce, katerih daljni potomci smo tudi ljudje.

Eden izmed poznejših potomcev teh preživelih sesalcev je leta 1990 s seboj na morje vzel tudi zvezek in Atlas sveta. S kemičnim svinčnikom je kar sam vrisal meje Slovenije, ki se je šele rojevala.

V plastični škatlici je imel pri sebi tudi šest kock. Na plaži jih je neutrudno metal – dan za dnem. Vsak dan si je izbral kopico držav, iz njih izpisal največja mesta, jih razporedil v začetno fazo turnirskega drevesa, z metanjem kock pa je po sistemu na izpadanje določil zmagovalno mesto.

Šlo je za močno razvejan turnirski sistem: najprej so se morali prebiti iz nacionalnega turnirja na celinski in šele potem v zaključno fazo, ki jo je poimenoval – svetovno prvenstvo. Razumljivo, saj je takrat – v času njegovih počitnic na Stenjaku – potekalo tudi Svetovno nogometno prvenstvo v Italiji.

Spominja se, da je četrtfinalno tekmo med Jugoslavijo in Argentino gledal v nabito polnem kompleksu, ki ga je upravljala kranjska počitniška zveza. Ta je od petdesetih let prejšnjega stoletja pripeljala tja na desettisoče otrok. Marsikdo med njimi je morje videl prvič prav na Stenjaku.

Morda je bila njegova generacija celo zadnja, ki je letovala v organizaciji kranjske počitniške zveze. Že kmalu zatem se je Hrvaška osamosvojila in otok je postal del nacionalnega parka. Otok pa so lahko naselile še tiste živali (jeleni lopatarji in mufloni), ki zaradi otroškega direndaja prej niti ne bi imele pravega miru. Šele tedaj so lahko pribežale z Brionov in se pridružile gospodarjem otoka – pavom.

Ker so se pavi preveč namnožili, se je del s sosednjega otoka že pred tem umaknil na Stenjak in povsem zagospodaril. Celo tako, da se brez vsakršnega strahu sprehajajo med posamezniki, ki še kdaj zaidejo na ta otoček.

Včasih pa ga še vedno takole prime in tedaj pomisli na zvezek, ki ga je pred toliko leti pozabil na otoku. Takrat si predstavlja, kako ga živali cefrajo in kako počasi brišejo sled za časom, ko je bilo mogoče že z nekaj meti kock ustvariti takšen svetovni red, otroški, nedolžen, predvsem pa neškodljiv.