Kolumna Lovra Kastelica: Graški masaker

Se še spomnite junijskega pokola v Gradcu, v katerem je bilo enajst mrtvih in enajst ranjenih? Si predstavljate, da bi se tudi pri nas našel takšen norec, ki bi za svoj masaker potreboval orožje, zaradi česar bi se tik pred strelskim pohodom včlanil, na primer, v eno izmed naših lovskih družin? Zanimalo me je, ali obstaja pri nas vsaj kakšno sito ali so naši lovci pripravljeni sprejeti pravzaprav vsakogar, ki se mu sprdne.

S tem vprašanjem smo šli zadnjič nad podpredsednika ZLD Ljubljana; najprej je nastala mučna tišina, po dolgem premisleku pa je izkušeni lovec Miran Zupančič le izdavil: »Ne … Nismo pripravljeni …«

Sogovornik je poskušal obrazložiti: »Večina tistih, ki jih nismo sprejeli medse, je šla doslej kot po pravilu v tožbo, na sodišču pa smo potem izgubili.«

Pri nas je pravica do članstva namreč nad vsem; takšna pravica je pri nas malone sveta. Četudi je človek psihično povsem nestabilen in nedorasel dejavnosti, ki si jo želi tako bolestno opravljati, so sodišča, kot smo slišali, doslej v veliki večini ocenila in razsodila, da je bila pravica do članstva pač pomembnejša od ocene, ki je bila podana s pomočjo dolgoletnih izkušenj, zdrave kmečke pameti. Tudi Zupančič je potrdil, da zakonodaja na tem področju pri nas ne zahteva prav nobenega psihološkega testa, kakršnega potrebujemo, denimo, za vozniški izpit.

»Pa ne bi bilo slabo, če bi obstajal,« je zavzdihnil lovec ter se pri priči spomnil primera iz preteklosti, ko so že vnaprej vedeli, da se želi njihovi lovski družini pridružiti nekdo, »ki je hotel izključno streljati, ki se je hotel samo o tem pogovarjati in ki je bil že na daleč čisto preobremenjen s tem«.

Nakar so se tej osebi prav lepo zahvalili ter se mu odrekli. In kaj se je zgodilo? Je šel na sodišče?

Ne, ni šel. Pač pa je že kmalu zatem prišel do Zupančiča s svojo mamo, ta pa ga je, še dobro se spomni, rotila, naj mu vendarle ustrežejo, njenega že zdavnaj polnoletnega sina pa vseeno sprejmejo v njihovo bratovščino. Z mamo so se potem dogovorili, da bo njen sin res lahko prihajal v njihov lovski dom, da pa mu orožja, bohvari, ne bodo dali nikoli v roke.

Na koncu se je vse srečno razpletlo; lahko pa se ne bi. Šlo je namreč za osamljen primer: v veliki večini se zavrnjenci, kot rečeno, odločijo za tožbo, na sodišču pa vselej potegnejo daljšo.

Ker pri nas ni nobenega organa, ki bi strokovno presojal, kdo lahko nosi orožje in kdo ne, bi se lahko graški masaker – zgodil tudi pri nas.

Žrtve grozljivega napada v Gradcu: slovo za Leo, Hano ... (FOTO)

Zdravnik razkrili grozljive podrobnosti pokola v Gradcu