Kolumna Lovra Kastelica: Kovčki na koleščkih

Doslej sem 41-krat potoval z letalom: prvič – iz Ljubljane v Dubrovnik – je bilo po opravljeni maturi. Šli smo na Korčulo. Spomnim se, da je imel polet večurno zamudo ter da sem zaradi tega zamudil tekmo za tretje mesto mondiala v Franciji 1998. Naš turistični vodnik po Korčuli je bil takrat Aleš Brezavšček, čigar mama je Korčulanka. Mojstrančan je tisto leto nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah v Naganu. Bil je tudi tisti, ki je slovenskemu smučanju leto prej prinesel zgodovinske prve smukaške točke v svetovnem pokalu. Dosegel jih je v Bormiu, ki je na letošnjih ZOI gostil vse moške tekme v alpskem smučanju. Glavni trener slovenskih smukačev pa je bil v preteklih dneh nihče drug kot – naš tedanji vodnik.

Na naslednji polet sem moral potem čakati dve leti in pol. Letel sem iz Ljubljane v Los Angeles. Spomnim se, da je na dan odhoda na svetovnem prvenstvu v St. Antonu potekal slalom ter da je Mitja Kunc osvojil bronasto odličje. V Ameriko sem se odpravil z nahrbtnikom, ki sem si ga za 20.000 tolarjev kupil tako, da sem prodal vse svoje lastninske certifikate in še nekaj malega doplačal. Ker sem letel tja le nekaj mesecev pred napadom na dvojčka, sem imel lahko pri sebi tudi priročen kovinski set noža, vilic in žlice, vse v enem. Med čezoceanskim letom sem si zato lahko povsem mirno mazal pašteto na kruh, pa mi ni nihče nič rekel. Že čez nekaj mesecev bi me zaradi tega obtožili terorizma. Svet se je popolnoma spremenil: iz optimističnega obdobja po hladni vojni smo se znašli v obdobju globalne nestabilnosti.

Ko sem pred dnevi po desetih letih ponovno kupil letalsko karto, sem ugotovil, da so se stvari le še bolj zapletle. Če sem tudi po 11. septembru 2001 vztrajno in uspešno tlačil svoj veliki ruzak še naprej v prostor za prtljago na letalu, pa mi ni nihče nič rekel, je danes vse drugače. Zdaj odločajo letalski prevozniki, kakšen tip prtljage bomo imeli. Mojega legendarnega backpackerskega nahrbtnika ni na tem seznamu: že zdavnaj je izven vseh njihovih standardov. Danes lahko nesemo na letalo le še toliko, kolikor je širok kovinski okvir za merjenje ročne prtljage. Zaradi česar se je razpasla tudi prodaja potovalk v merah, ki jih zahtevajo letalske družbe. Ker pa ima vsaka za kakšen milimeter drugačne zahteve, potovalk ne iščemo več po znamkah proizvajalca, pač pa po znamkah letalskih družb. Včasih smo se smejali backpackerjem, ki so vlekli za seboj plastične kovčke na koleščkih. Zdaj prihaja čas, ko se bom začel smejati sam sebi.