Kolumna Lovra Kastelica: Lastovo

Pred seboj imam morsko fotografijo, na kateri je 17 razigranih ljudi. Na njej sem daleč najmlajši. Imel sem 7 let. Za razliko od danes sem imel še snežno bele lase. Vidim tudi, da smo vsi moški tedaj nosili kopalke, ki bi jim danes rekli speedo, takrat pa so jim rekli slipke ali pa kar kupačke gačice. Moj oče je na fotografiji edini med moškimi, ki nosi majico s kratkimi rokavi. Vsi drugi poziramo zgoraj brez.

Ta fotografija je bila posneta v teh dneh leta 1988. Natančneje: posneta je bila na otočku Saplun, kamor so tisti dan odpeljali teh 17 gostov hotela Solitudo.

Tistega leta so Lastovo, ki je bilo po drugi svetovni vojni razglašeno za vojaško območje, po dolgih 43 letih odprli tudi za tuje goste. Kakšnih tujih gostov se sicer ne spomnim, spomnim pa se, da je omenjeni hotel tik pred koncem nekdanje države gostil Jugoslavijo v malem. Odlično vzdušje nikakor ni dalo slutiti, da bo že v kratkem – počilo.

S fotografije žari namreč ena sama velika sreča. Ljudje različnih narodnosti se objemajo, režijo, večina na sliki ima v rokah tudi kozarec rubinastega vina.

Na mizi pred razvrščenimi turisti stoji tudi velik lonec. V njem je bila lastovska priloga – zelje na tabak. Šele pozneje sem se podučil, da so raštiko narezali na tanke trakove, jo skuhali s krompirjem ter začinili s česnom in oljčnim oljem. Postregli so jo k ocvrtim triljam.

Spominjam se tudi čudovite uvale s peščenim morskim dnom, čistega in turkiznega morja. Čeprav sem se šele kakšno leto prej naučil plavati, sem Jagodi iz Zagreba že samozavestno kazal, kaj vse znam v vodi. Ona pa meni.

Na fotografiji sta tudi dva, ki sta pozneje zgradila izjemni karieri. Eden je igralec Zijah Sokolović, drugi pa košarkar Slavko Kotnik, ki s svojimi 205 cm stoji seveda v zadnji vrsti. V objemu svoje žene zre proti Sokoloviću, ki karizmatično gleda naravnost v objektiv. Jaz stojim točno med Slavkom in Zijahom. Na moji desni je moja mama.

Smeji se. Skoraj bi stavil, da je sloviti bosanski komedijant v tistem trenutku pripomnil nekaj tako sočnega, da so se na vsa usta smejale tudi vse druge ženske okoli njega. Kar sedem sem jih naštel.

Že naslednje jutro so ljudje s fotografije odšli vsak svojo pot. V takšni zasedbi se nismo nikoli več srečali. Ker je skupna država razpadla, smo naenkrat postali tujci. Povezovala nas je le še fotografija, ki je pravkar pred menoj, na njej pa je še danes 17 razigranih turistov.