
Galerija

Marcel Proust je pred več kot stoletjem pokazal, kako lahko človek iz najbolj banalnega trenutka napiše takšno literaturo, s katero se je morala desetletja pozneje ubadati tudi moja generacija. Bilo je v tretjem letniku viške gimnazije ...
V šolskem letu 1996/97 nas je slovenščino učila Nada Simončič. Bila je tiste vrste učiteljica, ki je pozitivno oceno dala res samo tistemu, ki si jo je zaslužil. Zahtevala je poglobljeno in razmišljujoče branje. A kaj, ko sta bila v razredu samo dva, spomnim se Hane in Uroša, ki sta razumela, da je Proust okoli drobnega trenutka razvil ves svet spominov; vsi drugi smo samo debelo gledali. In se čudili, le kako je lahko vse skupaj sprožila že ena sama magdalenica?! Še več: le malokdo je razumel, da sta Prousta prav okus in vonj preplavila s tako močnim spominom na otroštvo, da se je ta dogodek potem zapisal celo v zgodovino književnosti.
Ker nam res ni šlo, nam je Simončičeva predlagala, naj pustimo vse skupaj, saj ni imelo nobenega smisla več, svet literature pa naj si raje prilagodimo – kako matematično – z obrazci in bližnjicami.
Približno takole nam je povedala: Pri pisanju ne pretiravajte in se ne delajte pametne, ker to niste. Držite se uvoda, jedra in zaključka in nikar ne odpotujte stran od tega, saj ne bo dobro. Raje se naučite teh nekaj obveznih stavkov na pamet in jih poskušajte smiselno vstaviti v esej. Bo šlo?! Tisti, ki jih bo po nekem naključju pravilno umestil, ta bo pozitivno ocenjen.
Ne vem, zakaj se nisem tega držal tudi sam. Ne vem, zakaj sem šel proč od njenih navodil in fasal masten šus. Potem pa še enega. Ker pa so bili trije cveki dovolj za popravni izpit, sem se še pravi čas streznil in v zadnjem momentu pisal –2. Ali mi je to klavrno oceno šenkala, mi še danes ni povsem jasno.
Potem pa me je v vratu zagrabil heksenšus. Tako močno, da sem se na lepem spomnil že spet tega Prousta in teh njegovih kolačkov, pa teh mojih žalostnih ocen, ki so bile zasluženo tako nizke. Tako močno me je zagrabil, da je nekaj izgubljenega in pozabljenega postalo že spet tako živo, kot bi se zgodilo včeraj …
Zdi se, da je lekcija Nade Simončič v tistem trenutku dokončno zalegla. Če pa bi jo srečal, bi ji vseeno povedal, da lahko nekatere stvari iz literature razumemo šele takrat, ko se nam zgodijo.