Kolumna Lovra Kastelica: Metod

Metod Trobec je prvič vstopil v slovenski javni prostor ravno v teh dneh leta 1974. Star je bil 25 let. Vanj ga je potisnil skorajda banalen spor z Norbertom Korffom, Nemcem iz Stuttgarta, kjer je Trobec (od 1971 do januarja 1974) tudi delal v Porschejevi tovarni. Korff je takrat potožil kriminalistom, da je Trobcu za en dan posodil svoj ford escort in da mu ga ta ni več vrnil. Še več: Trobec je raje odšel na postajo milice v Kranju ter se razjokal, češ da so mu ukradli njegov edini avto. Preiskovalci so vozilo sicer že kmalu našli ter ugotovili, da ga je zapokal kar v steljo na skednju – in to na naslovu, ki je postal tako zloglasen: Dolenja vas 22. Po hitrem postopku so ga izročili preiskovalnemu sodniku in že kmalu zatem je prejel tudi 5 kaznovalnih elektrošokov z napetostjo 220 voltov v trajanju 0,4 sekunde. (Gornja dopustna meja je bila pri 0,2 sekunde.)

Tistega leta se mu je res veliko dogajalo: med drugim se je poročil z 21 let starejšo Štefko Kvas. Postala je prva Trobčeva žena. A zakon ni trajal dolgo. Že julija 1975 je v Delu objavila oglas, nekakšno svarilo: »Morebitne kupce opozarjam, naj ne kupujejo od Metoda Trobca, Dolenja vas 22, Polhov Gradec.« In res: že v začetku avgusta je Trobec domnevno posilil in zakuril tudi Olgo Pajić, prvo izmed njegovih šestih žrtev. V začetku pomladi 1978 je v krušno peč vrgel še svoji predzadnji žrtvi: Urško Brečko in Ano Plevnik. Alojz Božnar s Pristave pri Polhovem Gradcu ni mogel nikoli pozabiti tega prizora ...

Skupaj s svakinjo in njenim možem so – kakšnih 800 metrov zračne linije proč – ravno pekli žabe v Dvoru pri Polhovem Gradcu. Mračilo se je že. Takrat pa so zaslišali rezek in grozeč, približno deset sekund trajajoč človeški krik. Svakinja se je celo tako prestrašila, da je pri priči pobegnila v hišo. Alojz in Ivan sta bila bolj pogumna: sedla sta v avto in se odpeljala v smer, od koder je prišlo kričanje. »Mislila sva, da kdo koga pretepa. Šla sva, da bi pomagala.« Noč je že prekrila območje. Vozila sta se – proti Dolenji vasi. Srce jima je čedalje bolj utripalo. Zunaj je razsajala zlovešča tišina. Samo spogledala sta se in raje obrnila. Pred letom dni so krajani Žleb doživljali enako grozo. Ženski krik, ki so ga zaslišali, je bil enako grozeč in enako predirljiv. Pomirili so se šele, ko so izvedeli, da v njihovem kraju snemajo nadaljevanko – Pošast za železno zaveso.