Kolumna Lovra Kastelica: Ob vse spomine

»Če se boš slučajno kaj ustavila v trgovini, kupi jajca in moko. Za cmoke ...«

Štiri leta star telefon je takoj po poslanem sporočilu – popolnoma mrknil. Tedaj še nisem vedel, da je tudi crknil.

Sprva sem bil popolnoma miren: izhajal sem namreč iz načela, da mi telefon že ne bo krojil življenja. Spominjam se, da sem se na podoben način lotil tudi korone, češ, takšna majcena zadeva, kot je virus, to pa že ne more vplivati name. Pozneje se je sicer izkazalo, da sem se krepko motil.

Ker sem prepričan ali pa se starokopitno prepričujem, da je telefon pripomoček, ki je popolnoma zasužnjil človeštvo, zaradi česar bo šla naša evolucija v neko povsem drugo in napačno smer, sem si v tistem pošteno oddahnil. Končno sem svoboden, sem si mislil, končno sem osvobojen predmeta, ki se nahaja vselej v mojem v levem žepu in kot kakšna močna droga sili vame ter me dela čedalje bolj odvisnega.

Potem pa se je že čez nekaj ur začelo … Na poti domov me je namreč na lepem prešinilo, da ne morem nikogar poklicati. Kaj pa, če me kdo res nujno rabi, sem se spraševal.

Že čez nekaj trenutkov sem se ustavil pri serviserju za takšne telefone. Ko sem Elvisu obrazložil, kaj se je zgodilo, je ta brž ocenil, da sem imel po vsej verjetnosti s podatki prezaseden telefon ter da mi ne more pomagati. Kako, prosim?! Čisto sem prebledel. On pa mi je le še enkrat povsem mirno in razločno povedal, da tega telefona ne bo znal (nihče) zagnati ter da sem ob vse, tudi ob vse fotografije, spomine, ki sem jih hranil v telefonu.

V trenutku sem postal živa mumija in dajal videz, kot da mi je kdo umrl. Čedalje bolj sem si šel zato na živce. V nekakšni abstinenčni krizi sem se začel spopadati tudi z vprašanjem, ali ni bilo vse to fotografiranje najlepših trenutkov le navadna bližnjica, po kateri sem šel samo zato, da mi ne bi bilo treba napenjati in uporabljati lastnih čutil, možganov.

Zvečer sem si šel kupit najcenejši telefon, ki so ga imeli, nokio 105. Še prodajalec, se spomnim, se je zarežal: »Zdaj si šel pa 30 let nazaj!«

Nasmihali so se tudi vsi drugi, ki so me v naslednjih dneh videvali z mojim novim telefonom.

Telefon na tipke, ki mu pač ne moremo reči pameten, je že prava redkost. Tisti, ki ga imajo, hvalijo njegovo razkošno baterijo; tisti, ki ga nimajo, pogrešajo pri njem predvsem wi-fi tehnologijo, brezžičen dostop do internetnega omrežja; motilca, s katerim preganjamo dolgočasje, osamljenost, naše duševne motnje.