Kolumna Lovra Kastelica: Pot v neznano

Avto sem prvič rental leta 2001. Bilo je v Los Angelesu in bila je toyota corolla temno modre barve. Takrat sem bil formalno še mlad voznik. Spomnim pa se, da me je pred odhodom v neznano kar pošteno stiskalo. Pa ne zato, ker bi se bal voziti po širokih in neskončnih ameriških cestah, pač pa, ker nisem vedel, kako bom ukrotil avtomatski menjalnik in se z njim spoprijateljil.

Neznanega se pogosto bojimo bolj, kot bi se ga morali: z avtomatskim menjalnikom potem nisem imel prav nobenih težav. Še več: izkazal se je celo kot vrhunska pomoč med vožnjo. Četrt stoletja pozneje imamo doma nemškega tourana in tudi ta ima avtomatski menjalnik. Četrt stoletja pozneje sem se podal že spet v neznano ...

Letos mineva sto let, odkar smo Slovenci začeli voziti po desni strani ceste. Leta 1926 je začel namreč veljati novi cestni red z jasnim navodilom: »Hodi in vozi po desni!«

Prav v letu, ko mineva stoletje od tega prometnega preobrata pri nas, sem ga doživel tudi sam – le da v nasprotno smer.

Tisti, ki so se že kdaj vozili po levi, so mi zato svetovali, naj vzamem čim manjše vozilo z avtomatskim menjalnikom, in naj bom še posebno pozoren v krožiščih. Seveda me je ponovno glodalo, ali bom kos nalogi. V mislih sem se kot kakšen smučar že dneve pred tem skušal vživeti v obratni svet vožnje: obračal sem križišča in krožišča ter opazoval, kako vozijo drugi.

Potem pa sem v desetih dneh na Irskem ugotovil, da mi je vožnja po levi pisana celo bolj na kožo kot pa po desni. Nekako se mi je zdelo vse skupaj bolj naravno, smiselno. Spočetka sem z majhno belo mazdo sicer kar naprej silil preblizu levega roba cestišča, kar sem sčasoma – tudi s pomočjo zvočnih talnih oznak – odpravil. Ker je Irska znana tudi po svojih ozkih cestah, je bilo treba tudi kar nekajkrat zamižati, ko je prišel kdo mimo.

Filozofija vožnje – ponižno vozi za drugimi, in vse se bo dobro izšlo – je bila prava. Šele ko ni bilo daleč naokoli nikogar, sem zavil na napačno stran ... Bilo je še zjutraj. Prenočil sem na koncu sveta, kot pravijo kraju Renvyle. Prenočišče je bilo na koncu dolge slepe ulice. Ta ulica je bila slepa tudi zato, ker se je končala v Atlantskem oceanu. Če bi torej nadaljeval po napačni strani in če seveda ne bi že prej utonil, bi prišel v ZDA. Pot v neznano bi me pripeljala na sam začetek.