Kolumna Lovra Kastelica: Potegavščina

Razen najmlajših volivcev, ki so politično še neizoblikovani, je slovensko volilno telo že lep čas trdno. Približno se ve, kam kdo paše. Četudi te lastna opcija razočara, ne boš nikoli volil nasprotne. A če je enih, glede na dozdajšnje rezultate volitev, res približno tretjina, drugih pa dve tretjini, potem tista prva tretjina do oblasti ne more zgolj z navadnim prepričevanjem že prepričanih. Potrebuje nekaj več. Potrebuje finto. Potegavščino. Glede na pravila igre so tovrstne potegavščine mogoče samo v predvolilnem obdobju. Vedno jih je bilo na pretek. Zaplete pa se, kadar se delamo, da predvolilni čas ni nobena posebna predstava. Takrat potegavščina na lepem ne more biti več potegavščina. Takrat postane prevara.

Tudi zato sem si zapomnil besede Dejana Verčiča: »Vse to komentiranje, kaj vse so politiki pred volitvami obljubljali in kaj počnejo zdaj, mislim, kot da še nismo nikoli videli nobenih volitev in kot da še nismo nikoli slišali za to, da politiki varajo, da lažejo pred volitvami, da morajo na koncu marsikatero požreti.« Politični arhetip Slovenca, kot pravi, je Martin Krpan, ki živi neodvisno od države, se smeji cesarju, šverca smodnik in živi v resnici idealno življenje. Povprečen slovenski volivec si želi zato samo – mir nam daj in pusti nas že, da delamo po svoje! Tako je bilo že za časa Tita. Častili smo ga skoraj po božje, za njegovim hrbtom pa izkoriščali vsako luknjo v sistemu. Kdor je le mogel, si je odrezal kos družbenega premoženja.

Ali pa za časa Franca Jožefa … Politik in zgodovinar Fran Šuklje se je spominjal, kako je v Ljubljani (1883.) mrgolelo ljudi, ki so prišli iz celotne Kranjske, da bi videli in pozdravili cesarja. Seveda smo si tudi takrat mislili svoje, toda tega, da je bilo med ljudmi toliko vznesene gorečnosti ter da so naša dekleta padala v trans, ko se je pripeljal mimo v kočiji, ne, tega nismo mogli skriti. Pa saj so prve resne kritike začele leteti po cesarju šele tedaj, ko njega in monarhije že itak ni bilo več.

Kakšnih 140 let pozneje prihajajo ostre kritike, še preden se je sploh dobro začelo. Kadar naskakuje oblast nekdo, ki želi spremeniti naš krpanovski koncept življenja, bo imel velike težave s poslušnostjo ljudstva. Zato, gospod cesar: ker Martin Krpan ne mara sprememb in ker ne razume, da si športniki po tekmi, pa čeprav so bili med njo na smrt skregani, vselej čestitajo, ta hip še ni pripravljen na demontažo svojih vrednot.