Kolumna Lovra Kastelica: Pozabljena kartica

Kadar se začno zimske olimpijske igre, se v naših mislih vselej prebudi tudi spomin na sarajevsko olimpijado 1984. Tokrat je ta spomin sprožil pripetljaj, ki se je zgodil na našem igrišču … Bilo je še pred poldnevom, ko je eden od staršev zagledal pozabljeno bančno kartico, ki je samevala na mizi pri gugalnicah. Toda ne on ne nihče drug za njim preprosto niso vedeli, čigava je. Zato je bilo še toliko bolj skrivnostno: ljudje, ki posedajo za tisto mizo in pazijo na svoje otroke, vedo, verjemite mi, zelo dobro, kdo vse prihaja na igrišče. Veliko vedo celo o takšnih, ki se samo na vsake kvatre sprehodijo mimo. O lastniku izgubljene kartice pa niso vedeli popolnoma nič.

V naslednjih nekaj urah se je okoli bančne kartice zvrstila že cela plejada radovednih pogledov. Vsak si je hotel pobliže ogledati to kartico: pa kdo je vendar ta človek?! Ljudstvo si je vzelo dovolj časa ter se družno pogreznilo v raziskavo imena in priimka, ki sta bila zapisana na tanki ploščici. Pravzaprav so se šli podobno igro, kot se je je šel Valerijan Žujo, bosansko-hercegovski pisatelj, ki se je nekoč spominjal neke sošolke Jasne, v katero so bili zaljubljeni vsi fantje v razredu. Potem pa je prišla vojna in mnogo Sarajevčanov se je porazgubilo po svetu: izgubili so se kontakti, zamrla so tesna prijateljstva in poznanstva.

In ko mu je Društvo pisateljev Slovenije v Ljubljani mnogo let pozneje priredilo literarni večer, je na njem spoznal dve mlajši osebi: Branko je danes elektroinženir, Mladen je jezikoslovec in slavist, izredni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Takrat pa je odprtih ust izvedel še nekaj: »Midva sva njena sinova.« Izvedel je tudi, da se je Jasna poročila z Mladenom Uhlikom st., gre za slovitega inženirja, ki je opravil pionirsko delo in na noge postavil tehnološko delovanje Televizije Sarajevo.

Medtem pa je družba, zbrana ob pozabljeni bančni kartici, še naprej guglala ter ugotavljala, da brez Uhlika st. niti slika s sarajevske olimpijade ne bi mogla v svet, še več, da je v svoji karieri deloval kar na šestih olimpijadah ter da je po izbruhu krvave vojne pribežal v Slovenijo ter pomagal pri razvoju Kanala A in Pop TV. Začelo se je že mračiti, ko je končno prišel lastnik kartice. Vljudno se je predstavil, se opravičil, ker je tako pozno ugotovil, da je nima, se zahvalil omizju, da je nanjo tako lepo popazilo, ter potrdil, da je res vnuk tistega, ki nam je omogočil, da se lahko še danes spominjamo ZOI 1984.