Kolumna Lovra Kastelica: Prvi razred

Obetal se je romantičen večer. Žena in mož sta se pogovarjala na terasi. Čeprav se nista pogovarjala ob svečah, je bilo res čarobno.

Njuni otroci so končno zaspali. Kadar njuni otroci tako sladko zaspijo, se zdi vse lažje. To pomeni, da so zdravi, siti in preskrbljeni. Takrat je videti, da se počutijo varne in ljubljene.

Nato pa je nekdo prekinil ta blaženi mir in potrkal po oknu. Žena in mož sta se zdrznila. Žena se je obrnila in s prestrašenim pogledom preverila, kaj se dogaja za njenim hrbtom. V poltemi je opazila obris svojega petletnega otroka, ki se je skrival za zaveso. Takrat se je prijela za srce in rekla: »Ali še ne spiš?! No, kaj je?!«

»To nisem jaz. To so tvoje sanje,« ji je odgovorila deklica ter jo po hitrem postopku popihala nazaj v svojo posteljo.

Mož in žena sta se samo spogledala: »Kaj pa je bilo to?«

Le skomignila sta z rameni in zavila z očmi. A že kmalu je njuno osuplost preplavil nasmeh na obrazu: »Ah, tale naša Jasni!«

Menda gredo otroci danes tako ali tako prehitro v šolo. FOTO: Uroš Hočevar

Smejala sta se namreč njuni hčerki, ki je pred dnevi zakorakala v prvi razred osnovne šole.

Res je, dolgo sta kolebala o tem, kdaj bi bil njen pravi trenutek za ta prehod: že v letošnjem šolskem letu ali šele v prihodnjem?

Njena starejša sestra je šla v šolo leto pozneje in izkazalo se je, da je bila ta odločitev resnično prava. V tistem letu se je okrepila in postala bolj samozavestna.

Njen oče, ki je šel v prvi razred v šolskem letu 1986/87, je že večkrat slišal, da izhajajo vsi njegovi problemi v bistvu iz preprostega razloga, ker je šel prehitro v šolo.

Menda gredo otroci danes tako ali tako prehitro v šolo. Prezgodaj se zato uokvirijo in čisto prehitro pozabijo na pristno otroško igro.

Torej: če je res tako, le zakaj sta se zdaj odločila drugače?

Rok za oddajo vpisnega lista ju je že močno priganjal. Odločiti sta se morala. Potem pa sta v zadnjem hipu ocenila, da bo nemara še najbolje, če se otrok s težavami, ki bodo slejkoprej prišle, sooči čim prej. Predvsem pa, da se z njimi spopade v okolju, ki ji bo vsaj deloma (že zaradi prijateljčkov iz vrtca) poznan.

Ko je v čisto novi oblekici tedaj korakala proti stavbi, ki bo tako zaznamovala njeno prihodnost, se je njen oče v mislih poslavljal od otroka, ki ga takšnega, kakršen je zdaj, ne bo nikoli več videl.