Kolumna Lovra Kastelica: Razred nagrajenih

Slovensko stalno gledališče Trst (SSG) je vsako leto dobivalo po zakonu dogovorjeni znesek. Del ga je namenil Rim, del pa Trst. Leta 2009 je Rim svoje dal, Trst ne. In 30 članov ansambla je ostalo čez noč na cesti. Zadeva je postala že tako nevzdržna, da se je moral nekdo izpostaviti in opozoriti na težave. Izpostavil se je Primož Forte, diplomirani igralec, moj sošolec. Poklical me je in dobila sva se pri njem na Prulah. Prišel je ravno s teka. V takšni formi ga še nisem videl. V SSG je ravno igral v predstavi Maraton v New Yorku, v kateri sta oba protagonista trenirala za najznamenitejši maraton na svetu, tekla in se pogovarjala, obujala spomine na preteklost v besednem dvoboju usodnega značaja. Šlo je za fizično izjemno utrujajočo vlogo, ki je zahtevala odlično tekaško kondicijo.

Diktafon je padel na mizo in sošolec je govoril. Čakala sva le še na fotografa. Nekdo je pozvonil. Toda na vratih se ni pojavil fotograf, pač pa njegov soigralec – Luka Cimprič. Pogovor je postal samo še bolj sočen, ko je že spet pozvonilo. Zdaj je prišla njegova sestrična Nana Forte, slovenska skladateljica in sopranistka. Še razkomotila se ni, pa je domofon že spet zabrenčal. Je prišel fotograf? Je, a ne kar nekdo, pač pa najin sošolec Peter Koštrun (danes je izredni profesor na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer predava na oddelku za fotografijo). Najbolje bo, sem si mislil, da se na koncu članka podpišemo kar OŠ Vodmat. In še: kdo neki iz našega c razreda bo pa zdaj pozvonil?

Nemara ta, ki jo je učitelj za likovni pouk klical – ašenpehar? Takrat še nisem vedel, kaj to pomeni. Govorimo sicer o še eni sošolki iz našega razreda, o Ani Pepelnik, kraljici premolkov v sodobni poeziji, ki bo pojutrišnjem prejela nagrado Prešernovega sklada. Takrat je imela za seboj že prvo pesniško zbirko – Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo. Pomembna značilnost moje generacije je namreč tudi ta, da smo še vedno lačni skrivnosti, ki jih povzročajo usodni trenutki; eden takšnih se je zgodil tudi deset let pozneje ... Leta 2019 smo bili pri matičarju, ob bodoči ženi je sedela tudi njena poročna priča – Petra Strahovnik. Takrat sem sicer že vedel, da gre za vrhunsko skladateljico, ki se v svojih delih dotika robov družbe, ne pa tudi tega, da bosta to soboto skupaj s sošolko Ano stali na odru Cankarjevega doma ter prejeli najvišje državno priznanje za dosežke na področju umetnosti.