Kolumna Lovra Kastelica: Saj ne berem

»Sicer vas ne berem, ampak, le kako lahko pišete o tem?!«

Kadar slišim to frazo, »sicer vas ne berem, ampak«, me fino pogreje. Ti, sem mu rekel, le kako veš toliko o stvareh, o katerih sploh ne bereš? Pa še nekaj: kaj raje gledaš, dolgočasno dramo ali kriminalko, v kateri je vselej dovolj akcije in emocij?

Včasih se pogovor že na tej točki konča. Kadar pa kritik še naprej vztraja pri moraliziranju, mu povem, da življenje ni nobena limonadasta pravljica ter da je resničnost ravno zato tako zanimiva, pestra … in bistveno bolj brana.

Eden takšnih primerov, ki je razgalil tudi tisto najtemačnejšo plat resničnega življenja, pred katero bi si včasih najraje zatisnili oči, je bil rop SKB. Leta 2005, ko se je zgodil, sem bil resda še preveč zelen in si še nisem mogel predstavljati, da bom leta pozneje tudi sam brskal po usodah, ki jih je naplavil, rekli smo mu, rop stoletja.

Ne nazadnje živimo v okolju, kjer se vsi poznamo, in se tudi krog zato tako hitro sklene. In tako se je na lepem pred mano pojavil tudi človek, ki je poznal Dejana Vidmarja.

Novinar poizveduje in sprašuje, naš vir pa v Vidmarju ni videl prav ničesar spornega. Nič takega, zaradi česar bi posumil, da se sestaja z enim od glavnih akterjev ropa. Naš vir je bil celo na odprtju Vidmarjeve prenovljene trafike, kjer so bili tudi vsi tisti, ki so mu pomagali pri odpravljanju administrativnih težav. Vidmar je imel zelo dobro mrežo zvez.

»Sicer pa je bil izjemno prijeten, hiperaktiven, a tudi zelo zahteven naročnik.« Vir mi je prav tako zaupal, da naj bi imel precej nenavaden naglas in da je debelo pogledal, ko je izvedel, da se piše Vidmar.

S tem priimkom se mu ni nikoli predstavil. »Za posel se je dogovarjal on. Zorica, ki je bila vedno zraven, je podpisovala pogodbe.«

Vse to, o čemer govorim, se je dogajalo v letih 2007 in 2008. Že po ropu. Ko še vedno ni nihče nič vedel.

Potem pa so Vidmarju ubili njegovo Zorico.

Naš vir si jo je zapomnil kot »prijetno dekle, delovno, opaziti je bilo, da v zvezi z Dejanom ni imela svoje besede«.

Zanj je bila pripravljena storiti resnično marsikaj. Da pa bo morala zaradi njega prestati kar deset ur nečloveškega mučenja in kljub temu molčati, ne, kaj takšnega si niti naš sogovornik ni predstavljal.

Njeni morilci so jo nazadnje vso iztrpinčeno odvrgli pri podpeškem mostu.

Kadar se naš vir pelje tam mimo, še danes pomisli nanjo.