Kolumna Lovra Kastelica: Svinjske polovice

Včasih se je vse pojedlo. Tako je bilo tudi v Brdih. Svet takrat še ni bil izbirčen. Bric, na primer, je vtaknil prasca, ma, prav povsod: je bil v mineštri, v župi, z jajcem … Sebastjan Mavrič mi je pravil, da pri njih obstaja rek, ki pravi takole: »Če prasec ne stopi v jed, potem ni nič.« Ni rekel prašič, rekel je prasec. V bistvu je to žival povzdignil v višave. Pri njih, pa ne samo pri njih, se je namreč že od nekdaj uporabilo vse, od kosti, kože, celo dlak, nič se ni metalo proč. Ne pa kot danes, ko marsikaterega prašička uporabimo samo še za pršut, ostalo pa zavržemo?! Nekoč bi bil to največji možni greh, sploh ker je bila svojčas, pa ne samo tam, resnično ena velika mižerija. Zaradi katere so njihovi predniki resda izdelovali pršute, a ne zase, pač pa za prodajo v Italijo, da so si lahko potem kupili – novega prasca. In preživeli.

Danes je vse drugače. Danes je slovensko svinjino že tako težko dobiti, da postaja že prava dragocenost. O čemer smo se prepričali, ko so zadnjič prav zaradi prascev raje za debelih enajst ur zaprli primorsko avtocesto, kot pa da bi zagotovili normalno pretočnost. »Pretovor je potrebno narediti na roke, saj gre za svinjske polovice in ni možno kar z mehanizacijo!« so pojasnjevali pristojni. Ker je postala svinjina že takšen zaklad, so si naši vzeli čas in kar sedem ur pretovarjali ter s tal pobirali naokoli razmetane polovice, ki jih je pri Postojni pometalo iz prevrnjenega tovornjaka. Ker naj bi šlo za 20-tonski tovor, so morali najti in pobrati približno 450 svinjskih polovic. Eno na minuto.

Tako precizno in počasi so pobirali najbrž tudi zaradi podatka, da je naša samopreskrba s svinjino le še 30-odstotna. Da proizvedemo precej manj svinjine, kot pa jo porabimo, je prispevalo tudi prepričanje, da je svinjsko preveč mastno in da ni zdravo. Pa čeprav so naše none celo življenje cvrle na svinjski masti in ne na drugih oblikah maščob. In preživele. Zapis, ki je pred vami, nastaja za jedilno mizo. Ura je ena zjutraj in vsi okoli mene že spijo. Edina luč, ki še gori, je v kuhinji. Opazim, da mi pogled vse bolj uhaja ravno tja. Ko opazim, da opazujem tisto belo plastično kanglo z zelenim pokrovom in ročajem, se zdrznem. Gre namreč za kanglo svinjske masti.

Podarila nam jo je tašča.

Pozabil sem jo dati v hladilnik.