Kolumna Lovra Kastelica: Varilna maska

Domačin Dubravko Ilijić me je tedaj vprašal: »Kam boš pa šel s to varilno masko?«

To masko mi je namreč tik pred tem posodil njegov oče Petar, ki mi je povedal tudi to, da jo ima pri sebi že pol stoletja.

»Družino bom peljal sončni mrk gledat!«

Mira, ki Petrovi ženi pomaga pospravljati sobe za njihove počitnikarje, se je potem samo še smejala. Še bolj pa se je, ko sem jim povedal, da bomo združili prijetno s koristnim. V plitvini plaže Mel se bodo otroci igrali, sem rekel, jaz pa bom lahko s to masko za švasanje v miru opazoval sončni mrk.

Prav ta prizor, kako bom kot kakšen Darth Vader z veliko masko pred nosom do kolen v vodi opazoval to astronomsko redkost, se je zdel predvsem obema ženskama, Miri in Danici, še posebno smešen.

Že v naslednjem trenutku sem napakiral avto s tremi otroki in vso opremo za na plažo in odpeljali smo se lahko na poučen izlet. Otroci so vedeli le to, da ne smejo brez maske gledati v ta pojav, saj lahko dobijo trajno poškodbo na očeh. Žena pa je pokazala, da je res prava pustolovka, zato je v zadnjem momentu spremenila načrt. Ne, je rekla. Ker je Rab obkrožen še z drugimi otoki, bo bolje, je rekla, da gremo do plaže, ki se ji reče Veli Mel, rekla je, od tam se bo mrk veliko bolje videl!

Najbrž so tudi zato naslednje minute zginevale veliko hitreje, kot pa sem si predstavljal. Enkrat smo zašli, drugič smo z vso prtljago že hodili v napačno smer, tretjič pa smo srečali avstrijska turista, ki sta nam povedala, da je pot do omenjene plaže izjemno ozka, strma in nevarna.

Naposled smo obtičali na območju, kjer je bilo vse naokoli le eno samo žbunje, trnje, to trpežno sredozemsko rastje. Do spektakla nam je ostalo samo še čisto malo. Postajal sem nervozen. Tedaj pa je žena v daljavi zagledala vzpetinico, na katero smo se seveda družno povzpeli.

Kot glava družine sem si zdaj lahko kot prvi pred nos postavil to varilno masko, jo usmeril proti soncu, ki je sicer že krepko zahajalo, pogledal skozi zaščitno steklo in vzkliknil: »Vidim ga!«

Videl sem košček Lune, ki je prekril kakšnih 20 odstotkov Sonca.

Pogledal sem naokoli. Priznati moram, da nisem zaznal nobene posebne spremembe. Nič temnejše ni postalo. In tudi shladilo se ni.

V rokah sem držal masko, staro toliko, kot je star tudi Gorenjev varilni aparat, za katerega pa Petar Ilijić, kot mi je zaupal, še danes ne ve povsem natančno, zakaj ga je sploh kupil. Vse do danes ni z njim namreč še ničesar zašvasal.