Kolumna Maše Močnik: Peklenski arhipelag

Skoraj me je povozil vlak. Ja, prečkala sem progo, kjer ne bi smela, a nisem jaz kriva, temveč vroča točka. Ta izraz za pregrete mestne površine je uporabilo tudi društvo Prostorož v projektu Vroče točke Ljubljane. Ljubljančani so označevali dele mesta, kjer poleti občutijo največjo vročino. Meni, priseljenki iz podeželskega mesta, se Ljubljana poleti sicer kar cela zdi vrela. Se pa strinjam, da je eno hujših območij, kakor so določili tudi someščani, križišče Celovške in Slovenske ceste, saj me je tam v prejšnjem vročinskem valu obšla slabost, zato grem raje okoli in tvegam s skakanjem čez progo s kolesom v rokah. Vseeno bolje ta nevarnost kot več minut stanja na urbanem ali mestnem toplotnem otoku – kar sta strokovna izraza za mikroklimatski pojav, za katerega je značilno znatno povečanje temperature, kot preberem na strani založbe ZRC SAZU. Pri tej je leta 2015 izšel celo Atlas mestnih toplotnih otokov Srednje Evrope. To že zveni zastrašujoče, stati na enem od teh pa je prav mučno. Dolge minute cvrenja na razbeljenem asfaltu so nevarne za vsakogar, ne glede na starost. Najprej moram namreč čakati na sredi Celovške, dobesedno na otoku, otočku, pravzaprav, sredi asfalta. Neskončno dolgo traja, preden končno zasveti zelena in lahko brodim do naslednjega otočka. Tam spet čakam, najmanj še enkrat toliko, da končno pridem na drugo stran. Peklenska večnost za slabih dvajset metrov. Nikoli mi ne bo pomagal noben atlas, projekt ali razstava – kakršno je lani jeseni pripravila Mestna občina Ljubljana in se je posvečala vročinskim otokom ter 'vizijam rešitev' tega problema. Recimo sajenje dreves naj bi pomagalo. Taista občina zdaj prenavlja Barjansko cesto. Drevesa padajo in padajo. Zelene površine zalivajo z asfaltom, in to se kar ne ustavi. Za cesto, za pločnike, parkirišče za e-kolesa – trajnostna, kajpak –, pa kolesarsko stezo. Resnična vizija je očitno samo še več toplotnih otokov. Cel arhipelag vročih točk. Toplotnih žepov, kar je še en, bolj poljuden izraz za poleti nevzdržna območja. Otočje teh se bo širilo, kakor nas bodo preplavljale iluzorne vizije, ki nas slepijo.

Odkar me je skoraj povozil vlak, pozorneje oprezam po progi, z roko si zaslanjam oči in žmurim. Nekoč zagledam možaka, ki progo prečka z druge stani in prav tako nosi kolo. Silno se je razveselil srečanja in se mi režal: »Jašemo ih i jašemo, e sad moramo mi njih da nosimo.« (Jahamo jih in jahamo, zdaj pa moramo mi njih nositi, prev. p.) Ta preprosta filozofija mi je polepšala dan. Res je to, tudi še drugače: Zdaj mi jahamo Zemljo, potem pa ...