Kolumna Mateja Lahovnika: Borci za privilegije

Ta odločitev je škandalozna. Ne gre za varovanje zasebnosti navadnih državljanov, temveč za zaščito privilegiranega sistema, saj je pri nas več kot osemdeset let po koncu druge svetovne vojne še vedno približno 3000 prejemnikov teh privilegiranih pokojnin in dodatkov.

Borčevske pokojnine in dodatki ne temeljijo na vplačanih prispevkih. To niso pokojnine, ki bi jih ljudje zaslužili z desetletji dela in plačevanja v ZPIZ. Gre za politično določene ugodnosti, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja, zato bi moral biti javni interes za preglednost in nadzor samoumeven. V Sloveniji še vedno obstajajo prejemniki teh pokojnin, ki so stari dvajset, trideset ali štirideset let. To pomeni, da so se ti borčevski privilegiji dedovali, hkrati pa je pokojnina človeka, ki je štirideset let redno plačeval prispevke, pogosto nižja od privilegirane pokojnine ali dodatka, ki ga prejema potomec. Takšna razlika ni le nepravična, ampak tudi perverzna.

Kaže na sistem, v katerem se delovni ljudje obdavčujejo, da lahko izbrana skupina živi bolje, ne glede na svoj prispevek. Javni interes za razkritje letnice rojstva je zato očiten. Transparentnost bi omogočila vpogled v upravičenost, razkrila morebitne zlorabe in pokazala absurd celotnega sistema. Brez teh podatkov ostaja vse pri nejasnih statistikah in političnih zagotovilih. Kdor nasprotuje razkritju, se dejansko bori za ohranitev privilegijev in za to, da imajo določeni potomci pravico do posebnega statusa, ne da bi lahko preverili, kdaj so bili rojeni. Takšno stališče ni obramba zasebnosti, temveč obramba pravice do neenakosti in dedovanja ugodnosti na račun vseh davkoplačevalcev.

Skrivanje letnice rojstva ne ščiti ranljivih, temveč ščiti sistem, ki že desetletja vzdržuje neupravičene ugodnosti. Borci za privilegije so tisti, ki takšno odločitev branijo, pravičnost pa zahteva več preglednosti, in ne manj.