Kolumna Mateja Lahovnika: koalicija užaljenih

Razlika med demokracijo in diktaturo je, da v demokraciji zamenjava oblasti poteka mirno, v diktaturi pa burno ali celo krvavo. V zadnjih letih smo se naposlušali o tem, kakšen diktator je Orban, ampak po volitvah na Madžarskem je mirno priznal poraz, čestital svojemu nasledniku in se tiho umaknil. Robert Golob ni zmogel čestitati Janezu Janši, poslanci in poslanke Svobode, SD in Levice pa v parlamentu niso znali skriti ogorčenosti in užaljenosti, ker ne bodo več na oblasti. Očitno ne razumejo, da demokracija ne pomeni, da imajo le oni ekskluzivno pravico vladati, ampak je možnost, da te volivci najmanj vsaka štiri leta zamenjajo. Razlogov za zamenjavo pa so pri nas imeli volivci več kot dovolj.

Navsezadnje je prejšnji teden Evropska komisija še znižala napoved gospodarske rasti za Slovenijo, ampak hkrati močno povišala napoved javnofinančnega primanjkljaja, ki naj bi zaradi visoke rasti tekoče porabe krepko presegel 3 %. Povsem mogoče je, da bomo zaradi visokega primanjkljaja v začetku junija deležni ostrih opozoril ali celo sankcij iz Bruslja. Ob tako visoki tekoči porabi pa tudi drugi dosežki Golobove vlade niso blesteči, zato dosedanji oblastniki ne bi smeli biti užaljeni in še manj presenečeni, da so izgubili oblast. Rekordna javna poraba z rekordno obdavčitvijo dela, rekordne čakalne dobe in vrste za zdravnike ter zastoji na cestah. Celo državni sekretar Golobove vlade za nacionalno varnost javno priznava, da je korupcija postala velik problem in da je Slovenija pralnica denarja za Balkan. Vladajoča stranka je na vse ključne pozicije imenovala svoje ljudi, zato se ne more izogibati odgovornosti, pa naj gre za direktorje javnih zavodov v bolnišnicah ali državnih podjetij. Najbolj razvpit primer je nekdanji vodja volilnega štaba Svobode Andrej Ribič, ki so ga namestili na Darsu, kjer je naenkrat odprl preveč gradbišč s premalo delavci in cestišča spremenil v parkirišča.

Z oblastjo pride odgovornost in kdor slabo dela, ne bi smel biti presenečen in užaljen, ko oblast izgubi, ljudje pa si politike zapomnijo tudi po tem, kako ravnajo ob zmagah in porazih.