
Galerija

Poletje je čas dopustov in mnogih lukenj, ampak takšnih, v katere ne padejo kolesarji, temveč davkoplačevalci. Ministri prejšnje vlade v proračunu za sabo niso pustili le luknje, ampak večstomilijonski proračunski krater. Plačevali so marsikaj. Za neuporabno študijo prehranskih smernic kar 115.000 evrov. Za študijo z naslovom Definicija praznega stanovanja pa so porabili 13.000 evrov.
Politik, ki naroči takšno študijo, ima prazno glavo, izvajalec pa polne žepe, oba pa si ne predstavljata, koliko časa morajo navadni državljani trdo delati za ta denar. Drugačne luknje, ne v proračunu, ampak v spominu, pa imajo politiki Vesne, ki se pritožujejo, da jih je Levica pred volitvami samo izrabila. Res je, da Levica brez Vesne verjetno sploh ne bi prišla v parlament in da gre v tem smislu za prevaro volivcev, tako da bi moral biti Luka Mesec zelo previden, kaj očita drugim politikom. Res pa je tudi, da so bili v Vesni nategnjeni že drugič, saj jih je uporabil in izrabil že Prebilič na evropskih volitvah, da se je prebil v Bruselj. Pravijo, da gre osel enkrat na led, vodilni politiki Vesne pa so šli očitno dvakrat. Luknja je tudi v bilanci podjetja poslanca Resnice Mijiča, ki ga je podaril razvpitemu Roku Snežiču, ta pa je podjetje posmehljivo preimenoval v Klukec d. o. o. Mnogi se upravičeno zgražajo nad tem, ampak takšne in še veliko hujše mahinacije in zlorabe pri nas niso nobena izjema. Na slovenski poslovni sceni se dogajajo že leta, le da ostajajo brez posebnega odziva.
Pravosodje in različne inšpekcije pri nas samo na papirju delujejo za vse enako.
Tudi pravosodje v teh primerih ni storilo dovolj, ker je pogosto šlo za osebe z velikim političnim vplivom. Posameznikov, ki so s poslovno političnimi mahinacijami zelo obogateli, je veliko. Na politični levici se ob teh še veliko hujših ekonomskih zlorabah, utajah davkov in večdesetmilijonskih odpisih dolgov podjetjem vplivnežev nihče ni razburjal, ker je šlo za osebe z močnim političnim zaledjem. Pravosodje in različne inšpekcije pri nas samo na papirju delujejo za vse enako, zato smo postali družba, v kateri je bolj pomembno, kdo je s kom povezan, kot pa, kaj je naredil.