
Galerija

Več posnetkov zelo vplivnih posameznikov in nekdanjih funkcionarjev je razburkalo predvolilno kampanjo. Na posnetkih namreč osebe opisujejo skrajno sporne in celo kriminalne prakse oblasti. V stranki Svoboda se sprašujejo, kdo je v ozadju posnetkov, na katerih so v ospredju posamezniki, povezani z vladajočo stranko. Verjetno so nezakoniti, ampak to še ne pomeni, da niso pristni. In ali je pomembno, ali je nekdo, ki je posnel rop banke, imel za to dovoljenje ali je bolj pomembno, kdo in kako je izvedel rop? Zato ni pravo vprašanje, kaj je v ozadju, ampak kaj je v ospredju in ali so navedbe o koruptivnih praksah resnične ali ne. V vsaki normalni državi, v kateri bi nekdanja pravosodna ministrica razlagala, kdo in kako je nedotakljiv, bi bili plat zvona. Prav tako bi v normalni državi zvonili alarmi, če bi ugledna odvetnica razlagala, kako lahko vse urediš pri določenem politiku, če mu plačaš ustrezno provizijo, in da je bila zraven ob koruptivnih praksah. Prav tako bi se vprašali, ali so trditve generalne sekretarke vladajoče stranke o tem, kako določena ministrica krade, resnične ali ne.
Če določeni posnetki razkrivajo koruptivne prakse, je njihova objava v interesu javnosti. Prav tako je popolnoma jasno, da morajo v tem primeru odgovarjati koruptivni politiki, in ne tisti, ki so posneli izjave, četudi so posnetki nezakoniti. Pred leti sta se v prisluškovalno afero, ki je bila nastavljena past, v sosednji Avstriji ujela politika Strache in Gudenus. Po objavi zanju zelo obremenjujočih posnetkov sta oba odstopila, kancler je razpustil koalicijo in imeli so predčasne volitve. Avstrija je dežela, kjer so zelo občutljivi za afere politikov. Slovenija pa je po drugi strani dežela, kjer se določenim politikom veliko tolerira. Nekateri pravijo, da posnetki posegajo v volilno kampanjo. Zagotovo, ampak ali ni najpomembnejše, da imajo ljudje vse informacije o tem, kako vladajoči politiki ravnajo, in ne le kaj govorijo? Soditi jih namreč moramo po dejanjih, ne pa po besedah, kaj so oziroma bodo delali.