Kolumna Mihe Šimnovca: Po svojem scenariju do večnosti

Le kdo bi si mislil? Ob vseh junakih, ki jih je že imela Slovenija, ob vseh kolajnah, ki so že žvenketale okoli vratov naših asov, je prav Domen Prevc postal prvi slovenski (moški) športnik s posamično zlato lovoriko na zimskih olimpijskih igrah. Prvi! In to z letom, ki je v soboto na veliki skakalnici v Predazzu dvignil na noge še tiste, ki prisegajo, da »smučarskih skokov pa res ne gledajo«. A ta zgodba ni pravljica o čudežnem dečku, ki bi mu zlato padlo z neba. To je zgodba o fantu, ki je moral najprej pasti, da je lahko poletel najvišje – na vrh in na Olimp. Spomnimo se, kako je kot 16-letni meteor priletel med svetovno elito. Kako so mnogi pričakovali, da bo po bratu Petru Prevcu skakalnemu svetu podobno zavladal še Domen. Toda šport ni dedovanje. Ni scenarij, ki ga lahko napišeš vnaprej. Mladi as iz Selške doline je hitro spoznal, kako neizprosen zna biti vrhunski šport. Ko je zmanjkalo lahkotnosti, so prišli dvomi. Od zunaj in skoraj zagotovo tudi od znotraj.

Kolikokrat so ga nekateri že skoraj odpisali? Kolikokrat so zamahnili z roko in rekli: »Škoda takšnega talenta.« Vendar najmlajši od bratov Prevc kljub težkim trenutkom ni obupal, ampak je grizel naprej in zorel. In rasel. Ne le v centimetrih in metrih, ampak predvsem v glavi. In prav tam se rojevajo šampioni. V Predazzu ni zmagal zgolj z največjo daljavo. Zmagal je z mirnostjo. Z natančnim odskokom brez oklevanja. Z izjemnim letom, kakršnega obvladajo le najboljši orli. In z doskokom, s katerim je odločno pokazal: zdaj sem tu! Že dolgo ni več zgolj najmlajši brat iz slavne družine iz Dolenje vasi pri Železnikih. Ni več večni talent. Zdaj je olimpijski prvak. S svojim obrazom, svojo zgodbo in svojo potjo.

Njegova zlata olimpijska lovorika presega statistiko – je rezultat potrpežljivega dela in vere vase v času, ki pogosto zahteva takojšnje uspehe. In prav zato je tako posebna: največje zmage se namreč nikakor ne zgodijo čez noč, ampak v tišini dolgih in napornih priprav ter po premaganih dvomih. Ne le svojih. Ker si želi biti Domen – kot je sam dejal – tudi navdih za druge, je njegov podvig tudi za vse, ki so kdaj padli, bili odpisani – in se nato vrnili. To je zmaga za potrpežljive. Za vztrajne. In za neustrašne ...