
Galerija

Otroški nogomet je šola fair playa. Za odrasle – mrtva črka na papirju. V prestolnici vijoličnih sta se pred devetletniki stepla slovenski in avstrijski trener. Nekaj dni zatem so rokavice na otroškem turnirju za desetletnike v mestu solin in violin odvrgli še starši. Ti isti, ki bodo jutri od svojih otrok želeli dunajski bonton.
Na igrišču so se nadobudneži znojili za čast in slavo, za sok s slamico in ponosno mamico. S tribun so tekmo spremljali nezmotljivi nogometni analitiki našega časa – starši. Ljubljančani so zmagali s tri proti nič, a to ni pomembno. Važno je sodelovati – magari v pretepu. Starši enega od nogometašev so kar med tekmo svoje strokovno mnenje izmenjali s starši nasprotnega kluba. Nasilno. In pred očmi najmlajših. Na dan, ki bi moral biti praznik njihove igre. Razlog ni važen – noben ni dovolj dober.
Tipičnega nogometnega očeta si predstavljam kot nesojenega fuzbalerja. Možakar v trenirki, z malo povečanim obsegom pasu, ki je v osnovni šoli enkrat res lepo zadel iz prostega strela in je še zdaj prepričan, da bi bil nov Pelé, če mu poleti 1980 ne bi zagodlo koleno. Vsaka sodniška odločitev proti njegovemu malčku je dokaz o zaroti, krivici in poteptani pravici. Poleg njega tekmovalna mamica, ki s tribune kriči na stranskega sodnika s strastjo, za katero smo povprečneži samo slišali. V mislih štejeta bankovce, ki jih bo nekoč domov prinesel sine.
Na igrišču so se znojili za čast in slavo, za sok s slamico in ponosno mamico.
Ko se takšne in drugačne energije srečajo, nastane tekmovalni pritisk, ob katerem bi bilo tesno pri srcu tudi profesionalcem. Medtem ko bi malček v resnici rad samo žogo poslal v pravo smer in po tekmi pojedel sladoled, pa oče pričakuje, da bo skavt iz Barcelone vsak čas opazil genski zaklad družine.
Ukrepi – prepoved gledalcev in poziv k tekmam brez rezultatov – so čudovito ogledalo naši družbi. Otroke so prikrajšali za najlepše: za občudujoče poglede staršev na tribuni. Zakaj? Ker se odrasli ne znajo brzdati in bi zaradi napačno dosojenega prostega strela radi pretepli soseda, po potrebi pa še kolega iz sosednje države.
Prepoved je preskromen korak. Ko bodo odrasli spet smeli na tribune, naj organizatorji uvedejo obvezno opremo: poleg sodnika in zdravnika še psihiatra. Sodnik bo skrbel za pravila, zdravnik za poškodbe, mobilni psihiater bo posredoval v kriznih intervencijah. Otroci pa bodo igrali nogomet. Brez solz, strahu in policije.