Kolumna Moni Černe: Svetloba v temi

V mestu ob morju živi 45-letnica, katere oči ne vidijo sveta. Kljub slepoti živi življenje, polno dostojanstva. Njen dom ni prostor teme, ampak urejenosti in neodvisnosti. V njem vladata čistoča in red, ki izvirata iz notranjosti. Nikjer ni sledi omejitve, s katero živi – nobenih padcev, ran, črepinj, osebne asistentke. Prsti poznajo vsak centimeter stanovanja; vsak vogal, površino, pot med pohištvom, kot bi gledala z njihovimi konicami. Takšna je tudi njena podoba, vselej je brezhibno urejena. Zunaj, ko se njena roka oprime moje, se zdi, kot da se dotikam samega bistva življenja.

Rada jo vprašam za mnenje. Pogovor z njo je potovanje po pokrajini bistrega uma. Njena lucidnost je kot zvezda Sirij, ki sveti v noči, inteligenca kot dragulj, ki ga je brusilo življenje samo. Modrost ni le v racionalnem razumu, ampak tudi v globokem razumevanju sveta, ki ga ne vidi, a ga čuti bolj pristno kot mi vsi, ki vidimo.

Lahko bi izbrala lažjo pot. Družina bi jo sprejela z odprtimi rokami. Namesto nje bi skuhali, oprali, zlikali, peljali bi jo po opravkih, kamor bi želela. Vendar je njena neodvisnost dragocenejša od udobja. To ni upor ali ponos – to je dostojanstvo. Sama skrbi za odraščajočo hčer, ki se letos šola v drugem mestu. Slabovidna je, a kljub temu vselej med najboljšimi učenci, je aktualna državna in mednarodna prvakinja v plesu z obroči. Njeni gibi rišejo po zraku zgodbe, ki jih je mati z zlatimi črkami zapisala v njeno srce.

Nikoli ne slišim pritoževanja, omenjanja ovir, ki jih videči ne zaznamo, zanjo pa so kot stene. V svetu, kjer mnogi vidimo luč, a nas prevzamejo vsakdanje sence, ona, ki živi v temi, nosi svetlobo v sebi. Janjina zgodba uči, da samostojnost ni le v zmožnosti videti pot, ampak v pogumu hoditi po njej, tudi ko je nevidna. In v tem je najlepša lekcija: da naše omejitve določajo le meje naše domišljije, ne pa namišljeni zidovi naših življenj. Da je mogoče živeti polno, tudi ko je svet okoli nas mračen.