Kolumna Petra Zalokarja: Mentalne pošasti

Kako se slovenski nacionalni karakter kaže skozi šport v ekipnih panogah? Smo nežne slovanske dušice, ki jih odpihne že prva sapica, ali kleni podalpski kaveljci, ki kljubujejo vsem viharjem? Težko vprašanje, videli smo že vse, nogometaši, košarkarji, odbojkarji, hokejisti so imeli velike podvige, a znali tudi popustiti, ko smo najmanj pričakovali. Še najraje se na čustvenem vlaku smrti radi vozijo naši rokometaši. Majhna skupina novinarjev na EP v Skandinaviji je po dveh srhljivkah s srečnim koncem v Oslu odprla interni natečaj za vzdevek, ki bi najbolje orisal reprezentanco Uroša Zormana. Kralji drame, mojstri preobratov, mentalne pošasti, čarodeji, neuklonljivi, odpisani, so se znašli v širšem izboru ...

Že na tekmi s Črno goro so se fantje izvlekli iz brezna, proti Švicarjem pa se vrnili iz pekla: po zaostanku z devetimi goli – in uprizorili čudež v Oslu. Vsi so se takoj spomnili legendarne tekme s SP 2017, ko so proti Hrvaški v Parizu v drugem polčasu zaostajali za osem golov, pa na koncu osvojili bron ter sprožili evforijo v domovini, kjer so Veselinu Vujoviću po znamenitem govoru med minuto odmora želeli postaviti spomenik. Vuja se je podpisal tudi pod preobrat v Malmöju, kjer je zmaga proti Španiji leto prej prinesla nastop na OI v Riu 2016. Tega ne bi bilo, če ne bi bil pred tem tedanji selektor Boris Denič režiser neverjetnega zasuka v Velenju, kjer so Slovenci v zadnjih sedmih minutah s šestimi goli potopili Madžare in se skozi šivankino uho prebili na SP 2015. Ne pozabimo, tudi zadnji olimpijski nastop v Parizu se je zgodil, ker so se Slovenci v Granollersu izvlekli z golom Domna Novaka v zadnji sekundi proti Brazilcem.

Brez drame pri naših rokometaših ne gre, a treba se je vprašati, ali so takšne tekme res znak močnega karakterja, kot radi trdijo s kapetanom Blažem Jancem na čelu, ali morda znak psihološke šibkosti. Dokler še imajo kaj izgubiti, čutijo pritisk ali so samo v vlogah favoritov, imajo v glavah nekakšno zavoro. Razjeda jih črv dvoma vase. Šele ko je vsega konec, ko se zdi vse končano, ko ni več izhoda, luči na koncu predora, se sprostijo in pokažejo svoje znanje. To ni vprašanje za novinarja, temveč športnega psihologa ali še večjega specialista za glavo.