Kolumna Primoža Kališnika: Ko Srečko kupi srečko, a ne ve, ali je srečen

Včasih se mi zazdi, da bi bilo dobro, če bi se malo potrudil biti dober. K sreči me ta popadek nikoli ne drži prav dolgo, in ko mi ne odteče voda, vidim, da je šlo za lažne popadke in da se ni rodila dolgotrajna dobrota, pač pa le njena iskrica. Mislim, malo je po nepotrebnem zasmrdelo po sreči, a si pravočasno pogasil.

Z dobroto imam težave, ker se mi zdi, da mora biti vedno obrnjena navzven, k drugim, kar pa je najboljši recept, da stvar zamočiš. Misliš, da si dober, potem pa ugotoviš, da zgolj želiš popraviti druge tako, da ti bodo bolj všeč. Če ti to uspe, se počutiš dobrega, če pa te odpikajo oziroma ne sledijo tvojemu popravilu, rečeš, da se nekaterim ljudem ne da pomagati.

Včasih se izvlečeš tako, da rečeš, da je najpomembneje biti dober do sebe. Ena tistih globokih misli, da moraš biti najprej dober do sebe, če hočeš biti dober za druge. Kot tista, da moraš biti najprej zdrav, če želiš skrbeti za zdravje drugih. Po moje pa to ni povsem ista stvar. Konča se po navadi tako, da vse ostale pošlješ nekam daleč v preteklost in rečeš, da se pametni ljudje brigajo le zase.

Da je velika razlika med tem, da se res brigaš zase, kar pomeni, da pometaš pred svojim pragom, in tem, da postaneš čisti ego, je tako velika in zoprna, da se o tem raje nehajmo meniti. In to takoj.

Takrat se najraje premaknem gor v griče in gozd in sem sam s seboj, kar pomeni, da mi res ni dolgčas. S sabo se lahko nenehno kregaš in kateri koli od teh dveh v tebi zmaga, je to zmaga za domače, a ne?

To, da človek dela na sebi, je ena hecna stvar. Nekateri radi povedo, kaj vse jim je uspelo in kaj je zdaj bolje, redkokdo pa prizna, da je bolje predvsem njemu; o drugih ne izvemo nič. Delo na sebi je kot delo samozaposlenega v kulturi, a ne. Verjameš, da počneš nekaj pomembnega, čeprav ni vedno jasno, kaj ti to prinaša. Umetnost je sicer za vse, a le ti veš, da je spravljena zgolj v tebi. To je tako, kot je bilo včasih, ko smo bili prepričani, da je Slovenija središče sveta. Iz neznanega razloga pa tega ni vedel nihče razen nas. Vsi ostali so hodili mimo in nas niso opazili.

Če si v gozdu pod večer in se s tvojega griča vidi za tri tiče daleč, ti postane jasno, da na tem planetu namesto tebe nekdo drug ugaša luč in jo potem zjutraj spet prižge. Čisto fino je, če imaš na poti skozi goščo mir in opazuješ, kaj ti življenje prinese pod nos.

Svet se spreminja, in to zelo. S stranskega kolovoza se pripelje kmet v delovnem kombinezonu, a na električnem biciklu, ki pač postaja nova lopata.

»Bogdaj.« »Bogdaj.« »A gre?« »Pa ja, zakaj pa ne.« »Zbogom.« Potem pa vsak v svojo smer. Z Bogom.

Če ti to uspe, ti ni treba biti za vsako ceno dober, ker je dobrota pač Božja lastnost, za katero se nam navadnim ljudem zdi, da bi jo moral Bog ves čas deliti med nas.

Tako kot je mlekomat za mleko, ima Bog srečomat, za katerega vsi po tihem mislimo, da bi moral srečo deliti brezplačno. Sploh tistim ljudem, ki so nam najpomembnejši. Ja, prav nam. In smo ful užaljeni, kadar ni tako.

Za Boga namreč nihče ne pričakuje, da bo najprej dober zase, da bo lahko potem dober za nas, a ne?

In če se ne zgodi, kar naj bi se, si rečeš, da še dobro, da nisi sejal dobrote med te trote, saj itak ne bi vedeli, kaj naj z njo.

In ugotoviš, da je sreča le v srečkah. Seveda, če imaš srečo, da zadeneš. Če zadeneš, ti itak takoj postane jasno, da sreče ne smeš deliti, če hočeš biti čim dlje srečen.

To je luksuzna težava, s katero si brez težav srečen.

Prava sreča je, če jo človek dobi, ne da bi zanjo moral kaj dati. In greš pred srečomat, če je slučajno še kaj viška. Ker od viška sreča ne boli.