Kolumna Primoža Kališnika: Med sliko in preživnino

Zdi se mi, da imam v svojem življenju manjši tehnični problem.

Ne, ne gre za preživnino. Preživnina ne more biti tehnični problem, saj gre pravzaprav za, kako naj zapišem, vzgajanje tvojega otroka na daljavo. Nakažeš denar in upaš, da bo res porabljen tako, kot si najbolj želiš, da bi imel tvoj zatabec, ki je v življenje posajen nekaj gredic stran, čim več od tega.

Menda se vsakemu kdaj zgodi, da ga kakšen čas tako stisne, da skoraj ne more plačati preživnine. Ja, tako pride. Ampak preživnine ne plačaš le, če nimaš za jesti, vsaj po mojem. Jasno, da ti na nasprotnikovi strani tega ne bo nihče verjel, ampak to zdaj ni važno, govorim o tem, kar se človeku vsled zank in veselic v življenju zlahka primeri.

Če preživnine ne plačaš, ker ti ni ostalo nič po tem, ko si plačal obrok za avto, je s teboj nekaj narobe. Brez avta se še vedno lahko premikaš, otrok se brez onega, kar potrebuje za življenje, težje.

Preživnina ni tehnični, je moralni problem. In ima dva konca – če tista gospa, ki je mati otroka, razume preživnino kot način, da ti čim bolj zagreni življenje, če ti ga že ne želi do konca uničiti, je drugi konec lahko pripet na pokrov pekla.

O tem se pri nas veliko manj govori kot o moških, ki nočejo poravnati svoje osnovne moralne obveze. Sicer sem, kar se tiče vprašanja preživnin in dodeljevanja otrok materam, v svojem življenju zbogan s samim seboj in se mi zdi oboje prav.

Ampak sploh nisem želel pisati o preživnini, pač pa o svojem tehničnem problemu. S preživnino nimam težav, vsaj trenutno ne. Zato ker je ne plačujem več. Ker se je hči preselila k meni, zdaj preživnino zanjo plačuje njena mati.

Ne rečem, da se mi to ne zdi zelo fino; in sploh ne zaradi denarja. Pač pa zato, ker je prima vsak dan živeti s svojim otrokom.
To, da se z njim k tebi vseli še zmešan bel buldog, ki misli, da je antilopa, in ves čas skače in teče, sploh ni tako pomembno.
Pač ne nosiš več temnih stvari in krzno, ki ti ga tako z veseljem vsak dan podarja pes, je tako manj vidno.
Res sem zabluzil.

Moj tehnični problem so – slike. Tiste, ki bi morale viseti po stenah. Ne vem, od kod imam to, a vedno se mi je zdelo, da morajo biti na stenah slike in na policah knjige. Kaj pa vem, morda me je oče kot paglavca preveč vodil po galerijah.

Jaz sem gledal grafike, on pa pelinkovec, bi rekel, a umetnost nikoli ni bila enostavna. Oba sva imela srečo: jaz malo znam videti lepo, on pa ni dobil ciroze. Dobil je emfizem in ni bilo prijetno. Dolgo je ležal pod sliko, ki še vedno visi na skoraj istem mestu.

Moj tehnični problem je tudi malo povezan s preživnino. Ne, ne gre za zaplenjene slike, ki so ostale v prejšnjem življenju, da ne bo nesporazuma.

Več ljudi v stanovanju pomeni več omar. Več omar pomeni manj sten. Manj sten pomeni manj prostora za slike.
S tem imam težave.

Imam nekaj starih grafik, tako rekoč brez prave vrednosti, ki so mi neskončno pri srcu. Brez njih ne morem. Ko sem se med pripravami na preživninsko obdobje precej selil, sem imel v avtu trenažer za veslanje in te slike. In potem sem v vsako posojeno ali najeto stanovanje tovoril veslača in slike.

Če ponoči nisem mogel spati, sem gonil veslača in zrl v Zelenkovo grafiko. Pariški ciklus, zunaj pa megla nad barjem. Kot športni dan za samomorilce.

Potem spet v avto in drugam.

V stanovanje sem dobil poleg hčere še dve okrepitvi. Evo, priznam, lepšata mi življenje. Razen s tem, da potrebujeta omare. Več omar pomeni manj sten. Manj sten pomeni manj prostora za slike.

S tem imam težave.

Razmišljal sem že, da bi slike obesil na notranjo stran vrat omar, a se nekako ni izšlo, bil sem osamljen v predlogu.
Nekatere slike so šle v hrambo. Zdi se mi, da ni večje možnosti, da bi še kdaj visele pri meni.

Največ mi pomenijo slike, ki jih dobim v dar. Starejša hči se uči slikanja, njene slike so zame tako pomembne, da bi jih obesil tudi na zunanje stene bloka – pa ne smem, bodo ravno začeli obnavljati fasado.

Vem, da je noro, a dve sem obesil celo v neki stari avtodom. S slikami je res dom.

Sliko, nežen, preprost akvarel, modra in bela, druga poleg druge, sem obesil dobesedno na strop; podarila mi jo je prijateljica. Nekateri podarjene slike obešajo, ker se bojijo, da bodo podarjevalci prišli na obisk in iskali, kje je njihova slika.

Moje prijateljice nikoli ne bo k meni, slika, kot je prišla do mene, mi preprosto veliko pomeni.

Slik je preveč, vem. Ne vem, kam z njimi. Novi gostje – razen buldoga, ta še edini ni zahteval omare – imajo vedno več svojih stvari.

Več ljudi v stanovanju pomeni več omar. Več omar pomeni manj sten. Manj sten pomeni manj prostora za slike.

S tem imam težave.

Pred dnevi sem se s prijateljem našel v njegovem ateljeju, že leto me je vabil. Prepričan sem bil, da mi bo poskušal nežno povedati, kako grobo ga v življenju serjem.

Pa ni. Podaril mi je sliko.

»Posvetila ti zadaj ne bom napisal, če boš sliko kdaj prodajal,« je bil jasnoviden.

Napiši, prosim, sem mu rekel.

Vem, manj sten pomeni manj prostora za slike.

S tem imam težave. S slikami, ki v moje življenje pridejo tako od srca, pa nič.

Nobene slike ne bi nikoli prodal. Razen če bi svojemu otroku sicer ne mogel plačati preživnine. So stvari, kjer je cena povsem nepomembna.

Plačana preživnina je tvoj edini avtoportret.