Kolumna Shane Flogie: Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Obstajajo trenutki, ko se življenje za hip ustavi. Ne, ker bi se svet nehal vrteti, temveč ker nas nekaj globoko v notranjosti pokliče domov. Ne v kraj ali hišo, temveč v prostor lastne duše. V prostor, kjer ni več pomembno, kaj drugi pričakujejo od nas, koliko smo dosegli, kaj imamo ali kako nas vidijo. Ostane le eno vprašanje: ali živimo svojo resnico? Svetloba. Moč. Smisel. Ljubezen.

Kaj pomeni živeti svojo resnico? Ne iščite svoje vrednosti v očeh drugih. Ne merite svoje poti po korakih nekoga drugega in ne primerjajte svojega časa z njihovim. Vsaka duša ima svojo pot, ritem in svoj trenutek prebujenja. Če čutite, da se v vas nekaj prebuja, temu ne zapirajte vrat.

Če čutite nemir, ga ne utišajte takoj. Če čutite klic po spremembi, ga ne odložite zgolj zato, ker je neprijeten. Največkrat nas ne ustavlja strah, temveč navada. In od sebe nas pogosto ne oddalji tema, ampak pozabljanje. Pozabljanje, kdo smo. Zakaj smo prišli. In da v sebi nosimo svetlobo, ki je ni mogoče ugasniti. Ne glede na to, koliko neviht je za vami, koliko razočaranj ste doživeli ali koliko poti se je končalo oziroma se pravkar zaključujejo, globoko v vas še vedno gori plamen. Morda je prav zdaj čas, da mu znova dovolite zasijati. Ne zaradi drugih, temveč zaradi sebe. Ko človek najde svojo notranjo svetlobo, ne potrebuje več potrditve sveta, ampak le pogum, da ji sledi. Kolo se obrača in vas tokrat vodi navznoter. Tiho, neopazno, a natančno. V odnosih se vrača vse, kar je bilo nekoč posejano: besede, ki so zdravile, in tiste, ki so ranile, izpolnjene obljube ter tudi tiste, ki so ostale prazne. To ni čas maščevanja, temveč karmične poravnave. Čas, ko življenje vsakogar povabi pred ogledalo njegove lastne resnice. Duša namreč ne išče kazni, temveč ravnovesje in pot nazaj k sebi.