Kolumna Shane Flogie: Sporočilo ob koncu tedna … (Suzy)

Obstajajo trenutki, ko življenje ne potrka več nežno. Ko ne čaka več, da bomo pripravljeni. Ko resnice ne ovija v mehke besede in ne pušča odprtih vrat, da bi lahko še malo odlašali. Pride čas, ko se nekaj v nas in okoli nas znajde na robu. Na pragu. Na tisti tanki črti med tem, kar je bilo, in tem, kar ne more več ostati enako. Prav tam, na tem nevidnem robu, se začne velika bilanca. Ne bilanca uspehov. Ne dosežkov. Ne tega, koliko smo naredili za druge, temveč bilanca duše.

Koliko svojih potreb smo potisnili na stran, da bi bili sprejeti? Kolikokrat smo rekli, da je vse v redu, medtem ko je v nas že dolgo odmevala tišina, ki je govorila drugače? Življenje nas zdaj vodi v prostor, kjer se tem vprašanjem ne bo več mogoče izogniti. Ne, da bi nas kaznovalo, temveč da bi nas vrnilo k sebi.

Kajti pride trenutek, ko stara hiša ne more več zadrževati človeka, ki je prerasel njene zidove. Strop postane prenizek, okna premajhna, zrak težak. Človek dolgo misli, da se mora le še bolj prilagoditi. Da mora skloniti glavo, manj dihati, manj čutiti. Da mora biti tišji, potrpežljivejši in bolj razumevajoč. Dokler nekega dne ne opazi razpoke v steni. Sprva majhne, skoraj neopazne. Potem skoznjo prvič posije svetloba. Kaj, če razpoke niso konec?

Velikokrat se oklepamo oblik, ki so že izgubile vsebino. Ohranimo odnos, a izgubimo bližino. Ohranimo skupnost, a izgubimo občutek pripadnosti. Ohranimo navidezni mir, v sebi nosimo vojno. Ohranimo besede, dejanja pa že dolgo pripovedujejo drugačno zgodbo. Prav v teh dneh bo vse teže gledati stran. Nekatere resnice bodo prišle skozi pogovor, druge odsotnost. Nekatere bodo razkrila dejanja ljudi, ki bodo povedala več kot tisoč obljub, druge nenaden občutek, da nečesa preprosto ne zmorete več nositi. Kje v svojem življenju torej še vedno poskušate popraviti nekaj, kar se je morda že končalo?