Kolumna Simone Fajfar: Bravo!

Tudi če gradbena dokumentacija še ni pripravljena in bodo dela začeli prihodnje leto, si župani in županja osmih dolenjskih in belokranjskih občin – to je občin Novo mesto, Črnomelj, Žužemberk, Semič, Straža, Šmarješke Toplice, Mirna Peč in Škocjan – že zdaj zaslužijo pohvalo. Novomeški župan Gregor Macedoni je k sodelovanju povabil 14 občin in od teh je bilo sedem županov in županja dovolj širokih nazorov, da se bodo skupaj lotili novega projekta in zgradili hospic, ustanovo, ki zagotavlja celostno oskrbo umirajočim in njihovim svojcem. Hospic je pomemben za tiste, ki zapuščajo ta svet, in one, ki tu ostajajo.

Država sistemsko tega področja še ni uredila, zato bo hospic, ki ga bodo zgradili na mestu zapuščene stavbe nekdanjega vrtca Lešnica pri Otočcu, ki je tudi kraj, kjer je stala hiša prve slovenske kirurginje prim. dr. Marije Masten (1911–1981), šele drugi po vrsti. S tem projektom, na kratko, orjejo ledino. Obenem se s tem dotikajo teme, ki je pri nas še vedno tabu oziroma se o njej ne govori. Sodobna družba smrt, umiranje in podobne teme potiska na obrobje naših svetov oziroma se celo dela, kot da bomo večno mladi in zdravi. Nekoč pa je bilo vsakdanje življenje prepleteno z vsem, kar življenje pač prinaša, tudi s starostjo, pešanjem moči, onemoglostjo, umiranjem in smrtjo.

Zato je podpis pisma o nameri za gradnjo hospica, ki ga je konec decembra podpisalo osem županov in županja, pomemben: zgradili bodo ustanovo, ki ni vrtec, ali šola, ali vodovod, ampak je povezana s tem, s čimer se v resnici ne želimo ukvarjati: s koncem življenja, z minevanjem. Župani in županja s tem projektom razbijajo tabu, razbijajo naše predsodke. Projekt, ki se ga loteva osem občin, bo skorajda zagotovo vplival tudi na državo, da se bo zdramila in končno začela urejati to področje. Po ocenah v Sloveniji potrebujemo osem hospicev, pa imamo zdaj le enega v Ljubljani, ki deluje v precej nedorečenem sistemskem okviru. Zato lahko osmim županom in županji ob tem projektu samo čestitamo: bravo!