Kolumna Simone Fajfar: Eno drevo na prebivalca

Kar zmrazilo me je, ko sem te dni, ko smo praznovali mednarodni dan gozdov, izvedela, da imajo v Egiptu eno drevo na prebivalca. Ko malo pomisliš, to ni tako veliko presenečenje: ta starodavna dežela je v več kot 90 odstotkih puščava. Podobno me je spreletelo pred leti, ko sem še v letalu, še pred pristankom, presenečena ugotovila, da na Islandiji ni dreves, ki jih ne bi posadil človek. Če odraščaš in živiš, tako kot večina ljudi v Sloveniji, obkrožen z gozdovi, je vsa ta množica dreves nekaj najbolj naravnega in normalnega. So del nas. Neizbrisno so odtisnjeni v naše male svetove. Tega se verjetno zavedam tudi zato, ker sem začela delati še v času, ko je bilo tudi za novinarske hiše pomembno, da novinarji stvari, o katerih pišejo, tudi razumejo, da ne rečem, da jih razumejo v globino. Ničkolikokrat sem hodila s kočevskimi gozdarji zavoda za gozdove, ki so nas vodili po gozdovih in potrpežljivo razlagali, zakaj je gozd pomemben, kakšne so njegove funkcije, zakaj je gozd tak, kot je, zakaj se spreminja, zakaj je pomemben Leopold Hufnagl in kaj se je dogajalo v preteklosti in vpliva tudi na sedanjost.

Razlagali so nam, kam lahko pripeljejo nepremišljeni ukrepi človeka in zakaj je v gozdu manj lahko več. Predstavljali so nam svojo filozofijo, pa večni krog življenja in smrti, govorili so nam o čisto drugih časovnih dimenzijah, kot jih poznamo ljudje – kaj je deset, sto let za gozd? – in o tem, kako je najbolj živo drevo takrat, ko je že odmrlo.

Za to jim bom večno hvaležna. Gozdarji takrat niso bili samo državni uslužbenci, ampak so si lahko tudi lokalni gozdarji, ki ne le da najbolj poznajo »svoj« gozd, ampak so nanj tudi navezani, vzeli čas, da so z nami delili res obsežno znanje. Nadgrajevali so tisto, kar nam je še v gimnaziji z dvo- ali trodnevnim izletom v gozd dal zdaj že pokojni Anton Prelesnik, legenda med gozdarji, po katerem se imenuje ena od velikih naravnih kočevski posebnosti, Prelesnikova koliševka. Z njihovo razlago se je gozd, ki v kar 90 odstotkih prekriva Kočevsko, razkril, postal zanimiv in – neverjetno dragocen. Ni dragocen le zaradi lesa – ta je sicer tudi pomemben –, ampak zaradi vsega drugega, kar naš gozd je in kar predstavlja. Postal je neločljiv del ne samo mojega zunanjega, ampak tudi notranjega sveta.