Kolumna Simone Fajfar: Les kot nafta

Ob nedavni predstavitvi nove investicije v lesnopredelovalni obrat v Kočevski Reki, v nekdanjem podjetju Snežnik, ki se zdaj imenuje Fagus Slovenica, ni bilo človeka, ki ne bi bil zadovoljen. V teh odročnih krajih, ki so v kar 90 odstotkih prekriti z gozdom, bodo zgradili 50 milijonov evrov vredno žago, ki ni pomembna le za Kočevsko, ampak za vso Slovenijo. To, da bo država prek Slovenskih državnih gozdov zgradila eno največjih – ne samo slovenskih –, ampak celo evropskih žag za bukove hlode, je zagotovo letošnja najboljša novica tudi v lesnopredelovalni branži. Kolikor je je še ostalo. Za vsakogar, ki ima le malo zgodovinskega spomina, je propad Snežnika, ki je zadnja ne leta, ampak desetletja (!), životaril in bil vseskozi na robu propada, sramota. Pravzaprav je neverjetno žalostno, kaj se je od osamosvojitve naprej – če vzamemo samo to obdobje – dogajajo z lesnopredelovalno industrijo. Po vsej Sloveniji je bilo kakšnih 15 večjih podjetij, ki niso bile le žage, ki bi torej hlode predelovale v deske, ampak so iz teh desk izdelovala pohištvo in stavbno pohištvo. Koliko jih je uspelo preživeti te hude čase sprememb?

Ob tem ne gre pozabiti, da bi morala biti lesna industrija paradni konj gozdnate Slovenije, ki je v povprečju v skorajda 60 odstotkih prekrita z gozdom. Med drevesnimi vrstami v lesni zalogi je na prvem mestu bukev s skorajda 33 odstotki, listavci pa skupaj predstavljajo 56 odstotkov lesne zaloge. Ali če se igramo s številkami še naprej: letno lahko brez večje škode za gozd posekamo 7,1 milijona kubičnih metrov lesa, od tega 3,9 milijona kubičnih metrov listavcev. Nepredstavljivo veliko. Tako kot imajo Arabci svojo najpomembnejšo naravno surovino – nafto –, imamo mi les. Pravzaprav smo mi v resnici na boljšem, ker se zaloge nafte ne povečujejo, les pa raste naprej.

Zato bi bil čas, da lesu dejansko vrnemo mesto, ki bi ga v takem okolju moral imeti. Pa ne samo s cvetočo lesnopredelovalno industrijo, ampak tudi v vsakdanjem življenju. Da bi nam postala veliko lepša ograja iz lesa kot iz kovine, da bi za zamejitev pasu zemlje med pločnikom in cesto uporabili les, ne asfalta, in za potko golice namesto betonskih tlakovcev. Država pa bi lahko tiste neverjetno grde plastične palice, ki jih zadnja leta montirajo na količke ob cestah, zamenjala s tradicionalnimi rumeno-rdečimi lesenimi palicami. Res upam, da ta zgodba z veliko žago v »deželici«, kot so nekoč pravili Kočevski, ni le še en način, kako bodo slovenski plenilci prišli do državnega denarja.