Kolumna Simone Fajfar: Ribniški Urban

V Ribnici so pred kratkim dobili novo pomembno pridobitev, krasen kulturni center, ki ima vse možnosti, da postane pomembna regijska kulturna ustanova. Navdušena sem nad leseno stavbo, ki deluje zračno, toplo in prijazno, čeprav je zgrajena tudi iz betona in jekla. Ribničani so v regiji postavili nove standarde, kaj lahko občina naredi na področju ljubiteljske in profesionalne kulture. Novo zgradbo so poimenovali po najznačilnejšem ribniškem imenu, Ribničanu Urbanu. Ta ima spomenik v ljudski pesmi Ribniška, ki je tudi ribniška himna. Pesem je simbol teh krajev, a še pomembneje je, da ta pesem v resnici živi. Ribničani z njo dokazujejo svojo pripadnost na številnih dogodkih. Eden zadnjih je bila otvoritev ribniškega sejma. Odlični Oktet Gallus je neverjetno ubrano zapel pesem, ki se začne z »Vre! Vre! Vre! Mi smo Ribənčanje!«, s takim žarom in ponosom, da me je presunilo. Bilo je mojstrsko! Izjemno! Vrhunsko!

Urban center pa so verjetno tako poimenovali tudi zato, ker so se snovalci poigravali s pojmom »urban«, torej mesten. Morda so na tak način hoteli jasno povedati, da je Ribnica mesto in ne le trg, kar pa itak že vemo. Pravzaprav je to popolnoma nepomembno, ker je ločevanje na »urbano« in »neurbano« samo še ena vsiljena delitev v današnji družbi. Ampak o tem kdaj drugič. Kar pa hočem povedati, je, da me je naša lektorica Anka ob pregledovanju teksta o Urban centru opozorila, da bi bilo slovensko pravilno, da bi se stavba, če so jo imenovali po Ribničanu Urbanu, imenovala Urbanov center in ne Urban center.

Me je kar prizadelo, tudi če nisem Ribničanka oziroma sem njihova soseda. Prizadelo me je zato, ker se počutim ogoljufano. Stavba je dobila ime, ki je »urbano«, torej »sodobno«, kar je čisti larifari. Kaj dosežeš s tem, da nekomu govoriš, da je sodoben? Je zato sodoben? Seveda ne. Zdaj vem, da ime v resnici ni poklon ribniški tradiciji, ampak je njeno zanikanje. Zelo verjetno se je ime izbralo v dobri veri, da je slovnično pravilno. A žal ni tako. Postaviti pa ga je treba tudi v širši kontekst in se retorično vprašati, kako bo skupnost, ki ima dva milijona ljudi, ohranila svojo največjo posebnost, jezik, če ne s pravilnim, to je odgovornim poimenovanjem javnih in drugih ustanov ter podjetij? 21. februar je mednarodni dan maternega jezika.