Kolumna Simone Fajfar: Vse ne gre v bilance

Šele v zadnjih nekaj letih se v tujini in od lanskega leta tudi pri nas uveljavlja pojem prevozne revščine. To je ena od oblik revščine, ko posameznik ali gospodinjstvo nima ustreznega prevoza do zanj pomembnih storitev ali dejavnosti ali si ga težko privošči. Je značilnost obrobij, podeželja, kjer je možnosti javnega prevoza malo, kjer so ljudje prisiljeni imeti avto, ne glede na to, kako velik strošek to predstavlja za njihove proračune. Je strošek, ki ga, če bi živeli v urbanem okolju, ne bi imeli.

Najbolj prizadene osebe z oviranostmi, starejše, ženske, mladostnike in ljudi z nizkimi dohodki. Posledice prevozne revščine pa so lahko slabša izobrazba, omejen dostop do zdravstvenih storitev, večja brezposelnost, slabše kulturno in sploh socialno življenje …

Da imamo tudi pri nas to obliko revščine – po ocenah je pri nas prevozno revnih okoli 60.000 ljudi –, so lani ugotovili v raziskavi Prevozna revščina, ki so jo pripravili na Geografskem inštitutu Antona Melika. Odgovor države na ugotovitve – podobno je po drugih evropskih državah, ki sledijo zahtevam zelenega prehoda – so prevozi na klic, ki so se že izkazali v praksi za invalide oziroma za ljudi z oviranostmi. Država bo leta 2027 prevoze na klic razširila na celotno državo in na vse prebivalce, ki javnega prevoza nimajo. Ideja je v resnici odlična.

A vse, ki živijo na podeželju, skrbi širša slika. Država že lep čas mirno gleda, kako so banke pozaprle poslovalnice v manjših krajih in potem odpeljale celo bankomate, ki po njihovih merilih niso bili dovolj rentabilni. Mirno je gledala, kako celo Pošta Slovenije, ki ima zaradi svoje dejavnosti poseben status in naj bi delala v dobro ljudi, vso svojo dejavnost gleda le skozi dobiček.

Kot da še vedno ni jasno, da ta pogled skozi prizmo kapitala pač ni primeren za podeželje, ker tudi koristi, ki jih prinaša periferija – od kmetijstva do poseljenosti podeželja, ki je pomembno za vsako resno državo, še posebej ob meji –, ni mogoče spraviti samo v bilance. Mariji Tereziji je bilo to jasno. Problem je, da država problemov periferije ne rešuje celostno, tako da bi v resnici zagotovila skladen regionalen razvoj.