Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Internetni post

Pred letošnjim dopustom sem si zadala precej pogumno zaobljubo – vsaj za današnji čas, ko se je splet neusmiljeno zažrl v prav vsako poro našega vsakdana. Odločila sem se za popoln digitalni odklop: brez brskanja po družbenih omrežjih, brez odpiranja elektronske pošte in brez nenehnega osveževanja spletnih novic, ki jih sicer po novinarski navadi preverjam kar naprej.

Resda se je načrt zamajal že prvi dan, ko mi je vir zaupal vročo novico o pobegu pripornika s sodišča. Ker je bilo to seveda treba takoj deliti z bralci naše spletne strani, se je našla kompromisna rešitev: besedilo sem dežurni novinarki preprosto narekovala po telefonu.

A vsi naslednji dnevi so minili natanko po načrtu. Premamila me niso niti radovedna vprašanja prijateljev: »A si videla na Facebooku tisto nesrečo v Novem mestu?« ali pa: »Kako ne veš, kaj se je spet dogajalo v Šentjerneju, ko pa so včeraj o tem poročali vsi portali?« Dnevi so tekli umirjeno in brez motečih zaslonov sem zdržala neverjetnih 21 dni.

Ko sem se po treh tednih znova priklopila na digitalni svet, sem spoznala nekaj osvobajajočega: nisem zamudila prav ničesar bistvenega. Svet se je mirno vrtel naprej. Facebook je brez težav preživel brez mojih všečkov, spletne novice pa brez mojega nenehnega pregledovanja. Le v poštnem predalu se je nabralo kar 1770 neprebranih sporočil, pregledovanje katerih mi je vzelo kar nekaj časa.

Raziskave kažejo, da povprečen odrasel uporabnik na spletu preživi približno 6 ur in 38 minut na dan. To je skoraj 40 odstotkov našega budnega časa ali preračunano – nepredstavljivih 100 dni na leto! Dovolj je že, da telefon na mizi le rahlo zavibrira, piskne ali pa le nemo zasveti. Ni nam ga treba niti odkleniti – že sama slutnja obvestila razbije zbranost, prekine pogovor v živo in misli odpelje drugam.

Sodobna tehnologija nam je na stežaj odprla vrata v svet, a nas hkrati neopazno odtujila od tistih, ki sedijo nasproti nas. Morda je ravno zato čas, da si kdaj privoščimo tišino. Svet bo namreč povsem lepo preživel brez naših klikov – medtem ko z nenehnim gledanjem v zaslone prepogosto zamujamo tisto pravo, resnično življenje. Začnimo z enim popoldnevom.