Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Nagradi z napako

V časih, v katerih živimo, še nagrade niso več to, kar so bile. Poglejmo samo dva primera, vnebovpijoča zadnje dni. Najprej Golobova bajna nagrada, ki jo je po ogorčenju dela javnosti obljubil v dobrodelne namene, in seveda nagrada Makarovičevi, ki jo je želela nazaj, pa čeprav ji je sploh ni nihče vzel.

Navadni smrtniki si kar težko predstavljamo, kakšne astronomske nagrade si delijo menedžerji v državnih podjetjih. Lep primer je naš premier, ko je še vodil Gen-I, in čeprav je bila milijonska nagrada v skladu z zakonodajo, so, kot je za Delo ocenil nekdanji minister Maks Tajnikar, »takšne nagrade popolnoma nesprejemljive, neokusne in ekonomsko neupravičene«. Pred dnevi so mediji sicer poročali, da je Robert Golob podpisal sporazum, s katerim se je odpovedal nagradi v višini skoraj poldrugega milijona evrov bruto, a nekako neopazno je šla mimo vest, da mu sploh ne pripada. Gen-I je namreč v mesecih največje draginje prejel 100 milijonov državnega poroštva, da je postal plačilno sposoben, zato je skupščina upoštevala zahtevo SDH in sprejela sklep, da članom poslovodstva, ki so funkcijo opravljali do 17. novembra 2021, nagrada ne pripada. Da se ji je torej odpovedal, je zgolj lepše povedano dejstvo, da ni upravičen do nje.

Prešernova nagrada za življenjsko delo pa je pripadala Svetlani Makarovič, nesporno izredni umetnici, in sicer že daljnega leta 2000. Zasluženo, s svojimi deli je verjetno zaznamovala slehernega Slovenca. Še dobro se spominjam svojih vrtčevskih let, ko smo malčki komaj čakali, da je vzgojiteljica vzela v roke Kosovirja na leteči žlici in z zgodbo kravžljala našo domišljijo. Nagrado za življenjsko delo bi ji lahko podelili že kakšno leto prej. A jo je leta 2000 zavrnila. V letih, ki so tekla, je veličino njenega kulturnega udejstvovanja načel njen politični aktivizem. Saj s tem ne bi bilo prav nič narobe, če ne bi iz nje vreli sovraštvo in žalitve, tipičen sovražni govor, ki pa je nekaterim dovoljen. V imenu kulture?