Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Pesti namesto razuma

Minuli konec tedna je na Dolenjskem znova zavrela kri. Počilo je zaradi žaljive besede, in to celo med sorodniki, ki so fizično obračunali kar na javnem mestu, vpričo zgroženih in prestrašenih gostov, strank in zaposlenih. V prodajalni, kjer so namesto razuma spregovorile pesti in teleskopska palica, je vse letelo naokoli, udarci pa so padali brez vsakršnega zadržka. Nedavni romski obračun na eni najbolj frekventnih novomeških bencinskih črpalk je tako znova v ospredje postavil vprašanje javne varnosti.

Napad se je zgodil prav na dan, ko se je na novomeškem sodišču začelo sojenje za podoben, prav tako surov incident – le da tokrat z novomeške urgence. Tisto noč sta v prostor za zdravstveno oskrbo prihrumela dva mladca in brez milosti pretepla znanca, s katerim sta se še nekaj ur prej veselila na družinski zabavi. A skupil jo je tudi naključni pacient, ki je v čakalnici s povito roko čakal na pomoč zdravstvenega osebja. Ker je poskušal le pomiriti strasti in poklicati policijo, je še sam prejel nekaj krepkih udarcev s pestjo naravnost v obraz.

Ne glede na to, kdo in na kakšen način je izzval, nasilje v civilizirani družbi nikoli ne sme postati sprejemljiv odziv na besedne obračune. Komur to ni jasno v teoriji, bo pač moral to spoznati skozi sistem sankcij.

Takšni dogodki pričajo o globoki razgradnji spoštovanja osnovnih družbenih norm. Občutek nedotakljivosti, ki ga nekateri nasilneži kažejo sredi belega dne, pri tem pa se zavedajo, da jih snemajo nadzorne kamere, sproža upravičen gnev in strah med domačini. Če policijsko posredovanje in sodni epilog sledita šele po krvavem obračunu, se upravičeno sprašujemo, kje je meja, ki je sistem ne bo pustil prestopiti.

Veliko črnila je bilo že prelitega zaradi romske problematike in nasilja, a naša prizadevanja ne izvirajo iz predsodkov in nestrpnosti do manjšine, temveč iz vsakodnevnih izkušenj ljudi, ki si želijo le mirnega življenja, varnejših šolskih poti in prostorov, kjer se obisk trgovine, urgence in drugih javnih mest ne bo sprevrgel v tveganje in strah za lastno varnost.

Pa saj si vendar vsi zaslužimo mir in varnost, mar ne?