Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Še znamo stopiti skupaj

Čeprav se vse bolj zdi, da nas zadnja leta politika razdvaja kot nikoli prej, so dogodki, ki dokazujejo, da znamo, kot smo znali pred tremi desetletji in pol, ko smo se odločali za lastno pot samostojnosti, pokazati svojo enotnost, ustvariti energijo, v kateri so vsakdanje razprtije pozabljene in ko dihamo kot eno. Vsaj za trenutek, vsaj za en večer. Dokler nas iz zanosa povezanosti ne prebudijo komentarji o spolitiziranosti. Nekateri namreč politiko vidijo povsod in jim je ustreznejše svet gledati skozi prizmo delitev kot skupnih imenovalcev.

Poziv, naj nas na dan samostojnosti in enotnosti povežeta slovenska glasba in harmonika, že v osnovi ni bil političen, čeprav so bili nanj vabljeni tudi politiki, tako levi kot desni, s prijaznim opomnikom, da lahko na ta dan ob kipu Franceta Prešerna, velikana slovenske kulture in simbola narodne zavesti, pokažejo, da je naša dežela večja od vsakodnevnih razprtij. Tisti, ki smo bili tam, smo ob glasnem prepevanju že ponarodelih napevov čutili zanos, povezanost in skupno identiteto. Bil je večer brez velikih gesel, brez političnih transparentov, samo s slovensko glasbo. Zvoki harmonike so preplavili osrednji ljubljanski trg in stranske ulice ter za nekaj ur ustvarili občutek skupnosti in pripadnosti enemu narodu, ki ga v javnem prostoru že dolgo nismo občutili. No, podoben občutek, čeprav takrat prežet z žalostjo in zaskrbljenostjo, sem dobila pred slabima dvema mesecema na novomeškem Glavnem trgu, ko se je večtisočglava množica, pretresena zaradi smrti znanega Novomeščana, zbrala na shodu proti nasilju z jasnim in dostojanstvenim sporočilom, da nasilje nima mesta v naši družbi. Skupaj so stopili ljudje različnih nazorov in presegli politične delitve. Vsaj za trenutek.

Oba dogodka sta jasno sporočilo, da kljub na videz povsem razdvojeni družbi še vedno znamo biti skupaj in da je lahko naša družba močnejša od vsakodnevnih političnih sporov. Morda bi morali takšno miselnost ponesti tudi v novo leto. Ne velikih besed in obljub, ampak zavest, da znamo biti enotni, kadar je to res pomembno. In da je včasih dovolj že to – da smo tam, drug ob drugem, in da si upamo verjeti, da skupaj zmoremo več, kot si mislimo. Če le pustimo politiko ob strani.