Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Tako pač pravi Šutarjev zakon

Čeprav preiskava še poteka, je že znano, da sledi po grozljivem razdejanju na treh pokopališčih v šentjernejski občini vodijo do osumljencev iz romskega naselja Dobruška vas. Na srečo so možje postave dva vpletena dobili skorajda z roko v marmeladi: v brežiškem podjetju, ki odkupuje barvne kovine, so našli ukradene medeninaste kipce, vaze in večne lučke.

Klobčič se torej, vsaj kar zadeva storilce, začenja razpletati. Medtem razočarani, prizadeti in ogorčeni oškodovanci na policiji še vedno prijavljajo škodo. Bolj kot sama tatvina jih boli dejstvo, da so se vandali lotili poslednjega počivališča njihovih najbližjih – upali bi, da vsaj tam vlada mir. A pohlep očitno ne pozna več zavor. Zaradi nekaj evrov so pripravljeni brez trohice sočutja uničevati celo grobove.

Dejanje je ranilo spomin na pokojne in bi si po človeški logiki zaslužilo najstrožjo kazen. Zakonodaja pa ga postavlja v pravni okvir, ob katerem se vprašam, ali ni škoda truda za pisanje uradnih zaznamkov. Kot kaže, bo za zdaj po Šutarjevem zakonu vsaka tatvina svoj prekršek. Dosedanja praksa je namreč organe pregona že izučila, da en oškodovanec pomeni en prekršek, več oškodovancev pa več prekrškov. Do seštevanja in s tem do doseganja praga za kaznivo dejanje, ki je po zdajšnji zakonodaji 500 evrov, torej v tem primeru naj ne bi prišlo. Prav na tem področju je vlada pred slabima dvema tednoma že napovedala spremembe. Do takrat bodo oškodovanci še naprej prijavljali razdejanja, policisti pisali ugotovitve, storilci pa – če bo obveljala takšna razlaga – plačevali globe. Če jih bo sploh mogoče izterjati.

Tako bomo imeli na papirju vse: zapisnike, postopke in globe. Le tistega ne, kar bi ljudje od prava najbolj pričakovali – občutka, da je takšno dejanje nekaj več kot zgolj seštevanje vrednosti ukradenih predmetov. Kajti na pokopališču niso le razbili vaz ali ukradli medeninastih kipcev in lučk. Posegli so v prostor spomina in miru. Če torej zakon tega ne zna ustrezno prepoznati, je sprememba nujna – saj v nasprotnem primeru storilcem sporoča le eno: da se jim ni česa bati.