Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: Tudi zdravstvo je bolno

»Naročena sem bila na ultrazvok srca pod hitro. Namesto enega bom zdaj na preiskavo čakala dve leti, pa sama preiskava še ne pomeni zdravljenja,« mi je skoraj v joku potožila prijateljica, ki ima težave s srcem. In z grenkobo v glasu pripomnila, da ne ve, kdo je bolj bolan; ona ali naše zdravstvo. Ja, tudi naše zdravstvo, ki je postalo talec politike s kratkoročnimi vizijami, je bolno, in to kronično, simptomi pa boleči za vsakogar, ki čaka. Čeprav nas skušajo odločevalci prepričati, da so z mini popravki na dobri poti izboljšanja ter da se bo izboljšanje pokazalo s časom, je realnost drugačna. Kljub prilagajanju definicij dopustnega čakanja je čakajočih vse več, tisti, ki bi morali kaj spremeniti, pa krivdo elegantno valijo na druge; na zdravnike, na medicinske sestre, na staranje prebivalstva in seveda, kako priročno, na prejšnje vlade.

Vlade se menjajo, realnost pa ostaja enaka oziroma je vse slabša: pacient še vedno čaka – in to vse dlje. In to tisti pacient, ki ga skušajo politiki prepričati s parolami o brezplačnem zdravstvu, ki da je edinstveno na svetu, zamolčijo pa dejstvo, da nam država vsak mesec od plač trga znaten delež za »brezplačno« zdravstvo, potem pa na vnaprej plačano zdravstveno storitev čakamo mesece ali leta. Če je to brezplačnost, je res draga iluzija! Najbolj kruto pa je, da ceno te politične preračunljivosti ne plačujejo oblastniki. Plačujejo jo bolniki. Tisti, ki so prisiljeni čakati. Tisti, ki si ne morejo privoščiti samoplačniških storitev. A predvsem zavoljo svojega zdravstvenega stanja ne bi smeli čakati.

Od zaposlenih v zdravstvu prihajajo opozorila, da je stanje resno, ampak da dna še nismo dosegli, pravzaprav se dna še niti ne vidi. Povojne generacije so številne, večina potrebuje zdravstvene storitve, ki pa se, tudi zaradi zdajšnjih ukrepov vlade, nehumano odmikajo v prihodnost. Kot pacientu mi je vseeno, ali storitev opravi zdravnik v javnem zdravstvu ali zdravnik v zasebni ambulanti s koncesijo. Če smo storitev plačali iz obveznega zavarovanja, je to javno zdravstvo, ki mora biti dostopno v razumljivih časovnih okvirih. Vsekakor podpiram solidarnost, javni interes in dostopnost javnega zdravstva, a če v javnem zdravstvu ne bo zdravnikov, ki naj bi to izvajali, tej viziji ne bo mogoče slediti.