Kolumna Tanje Jakše Gazvoda: V lov na črno zlato

Ker so nas oblastniki prepričevali, da je goriva dovolj in da zaradi povečanega povpraševanja le občasno zmanjka nafte, se nisem pretirano vznemirjala. Navsezadnje vozim bencinarja. A ko je zasvetila rdeča lučka, da je treba natočiti gorivo, sem se odpeljala do najbližjega Petrola. Kakšno srečo imam, je bila v soboto popoldne moja prva misel ob pogledu na prazno črpalko. Kmalu je sledil hladen tuš – nobenega goriva ni. Ne nafte ne bencina. Prijazna prodajalka je preverila zaloge v okolici. Na najbližji črpalki so bili rezervoarji prav tako prazni. Več sreče bi imela v drugo smer, a so tam že zaprli; lahko pa poskusim naslednje jutro. Ostala mi je torej izbira: avtocesta ali dvajset kilometrov vožnje do dolenjske prestolnice ali do Krškega.

Nenadoma sem se počutila izgubljeno, kot pišče, ki v praznem hlevu zaman išče zrno koruze za preživetje. Potem se spomnim na manjšo črpalko ob nekdanji avtocesti. Da ne bi izgubljala časa, v iskanje vključim domače. Najmlajša po telefonu preveri stanje: nekaj malega bencina še imajo, a ga hitro zmanjkuje, so ji pojasnili po telefonu. Poskusiti ni greh, si mislim, a hkrati mi po glavi rojijo pomisleki – kakšno je gorivo v zadnjih izdihljajih podzemne cisterne? Bi lahko skupaj z zadnjimi kapljami in bencinskimi hlapi v rezervoar natočila še kaj neželenega? A ob prihodu na črpalko dvomov ni več – goriva je zmanjkalo prav pred mojim nosom. Takrat dobim novo usmeritev: na avtocesti ga je dovolj. To sporoča ažurna in v teh časih nadvse uporabna aplikacija Kje je gorivo. Seveda je bil moj tokratni bencin občutno dražji – že v soboto sem zanj odštela 1,666 evra na liter.

Med tekanjem od črpalke do črpalke me je prešinil spomin na čase, ko so pomanjkanje goriva regulirali z boni in par–nepar sistemom. Tudi današnje omejitve – da lahko fizična oseba na dan natoči največ 50 litrov – nevarno dišijo po tistih časih. Na koncu sem sicer natočila poln rezervoar, a občutek praznine je ostal. Ne zaradi cene, ne zaradi vožnje – ampak zato, ker sem prvič po dolgem času spoznala, da gorivo ni več samoumevno ter da zaloge krojijo politika in vojne, ki so morda daleč na zemljevidu, a še kako blizu nas, cena vojne pa se zareže v vsako kapljico, ki jo natočimo.