Kolumna Tine Horvat: Predrzneži in negativci

Komentarji, pogosto z anonimnih profilov, postajajo vse bolj nasilni in sovražni ter na koncu izničijo vsako, tudi najbolj dobro potezo ali ravnanje posameznikov. Večkrat je zato videti, kot da se po družabnih omrežjih rolajo samo še negativci.

A če sem bila do sedaj naivno prepričana, da se to dogaja le na svetovnem spletu, sem ob nedavnem obisku trgovine podvomila o tem. Morda pač nisem imela sreče ali pa je bila za vse skupaj kriva polna luna, a iz tiste trgovine sem prišla čisto drugačna, kot sem vstopila vanjo.

Najprej me v slabo voljo spravita mama in hči, ki si zaželita plato popularne gazirane pijače. Na polici sta samo še dve steklenici in razburjeni z oddelka za kruh prikličeta prodajalko. Ko jima ta pove, da je pijače zmanjkalo, se začne pravi pogrom nadnjo. »Pa zakaj ima tako velika trgovina samo dve flaši? Potem pa kar zaprite, če ne zmorete imeti vsega! Midve sva prišli po ves plato, dobili pa nisva nič,« razjarjena mama vpije na prodajalko in nato hčeri glasno, da odmeva po vsem prostoru, razlaga, da nikoli več ne bosta prišli v to trgovino. Še več, ona bo lastnoročno poskrbela, da jo bodo kar zaprli.

Na srečo se hitro speljeta ven in nastopi olajšanje. A ne za dolgo. Pred blagajno, kjer nas nekaj potrpežljivo čaka v vrsti, pride do naslednjega incidenta. Starejša gospa se mirno vrine med nas in začne nalagati stvari na tekoči trak. Resda se po svetu dogajajo hude reči in to, da se nekdo tako grdo vrine, ni najhujše. A vseeno sem tako šokirana, da ostanem brez besed, predrznica pa mirno spelje svoj nakup do konca.

Odločim se, da na vse skupaj pozabim, saj se mi zdi škoda biti slabe volje zaradi takšnih dogodkov. Pri parkirišču za nakupovalne vozičke naletim na gospo, ki obupano išče kovance za voziček, brska po žepih in po denarnici, a brez uspeha. Na njeni dlani vidim samo kovance po pet ali deset centov, zato ji ponudim svoj kovanec. Kakšno veselje! Njenemu zahvaljevanju sploh ni konca, pa sem ji samo zamenjala drobiž.

Z gospo se nato še zapleteva v prijeten pogovor in na srečo spet začenjam verjeti v to, da svet ni tako grd, kot je včasih videti, in da na njem v resnici živimo dobri ljudje.