Kolumna Tine Horvat: Snemanje pred življenjem

Tragedija v švicarski Crans-Montani je pretresla Evropo. Štirideset mladih je umrlo, več kot sto jih je bilo poškodovanih. Sprva je bila to le grozljiva novica o požaru, vnetljivi peni na stropu in iskrečih se fontanah na steklenicah šampanjca, ki tam nikoli ne bi smele biti. Zdaj pa ti mladi ljudje dobivajo obraze in imena, po svetovnem spletu se širijo fotografije nasmejanih fantov in deklet, ki so še par minut pred smrtjo plesali in se veselili. Popolnoma nemogoče si je ob tem predstavljati trpljenje njihovih svojcev.

Skoraj enako kot sama tragedija so me pretresli videoposnetki, ki so se kmalu razširili po svetu. Na enem od njih je videti, kako strop že gori, ogenj se širi, dim se nabira, a kljub več kot očitni nevarnosti mladina še naprej poje, se veseli in – večina s telefoni v rokah snema dogajanje. Le nekaj trenutkov pozneje se je vse skupaj spremenilo v ognjeni pekel. Sprašujem se, zakaj niso takoj zbežali. Zakaj niso opozarjali drugih, skušali gasiti, odpreti izhoda? Zakaj je bil njihov prvi refleks snemanje?

Vem, da v stresnih situacijah ljudje reagiramo različno. Mlade še bolj kot odrasle pogosto spremlja občutek, da se jim ne more zgoditi nič hudega. A kljub temu me je ta prizor globoko pretresel. Ker ne govori le o paniki ali nevednosti, temveč o svetu, v katerem živimo, in v katerem je telefonska kamera hitrejša od razuma. V svetu, kjer je pomembneje ujeti posnetek kot rešiti življenje, svoje ali tuje, in kjer tragedija najprej postane vsebina in šele nato človeška nesreča. Ko sem gledala te posnetke, me je spreletela strašljiva misel. Kaj če bom nekoč pomoč potrebovala jaz ali kdorkoli drug? Bodo ljudje najprej snemali in šele potem, če sploh, pomagali.

Ubogi mladi fantje in dekleta niso le žrtve nevarne kombinacije pirotehnike, neprimernega prostora in alkohola. Hkrati so tudi žrtve časa, v katerem dogodek brez posnetka skoraj ne obstaja. Tragedij ne bomo nikoli povsem preprečili, ob vsaki pa se lahko vprašamo, kakšni ljudje želimo biti, ko se zgodi. Tisti, ki snemajo, ali tisti, ki pomagajo? Upam, da bomo iz Crans-Montane znali odnesti vsaj to lekcijo, da bomo, ko bo šlo zares, znali odložiti telefon in ostati ljudje.