Kolumna Tine Horvat: Triglav je gora

Letos sem imela prav poseben privilegij, da sem rojstni dan naše domovine preživela na njenem vrhu, na Triglavu. Vreme je bilo čudovito, razgledi dih jemajoči, praznično vzdušje pa nepozabno! Že na predvečer državnega praznika smo se številni Slovenke in Slovenci na Kredarici povezali v čudovito skupnost in se skupaj veselili prihajajočega dne na našem očaku, kjer je pred 34 leti prvič zaplapolala slovenska zastava.

A če je bilo vzdušje na Kredarici in kasneje na Triglavu res vrhunsko, se mi je med vzponom z Rudnega polja večkrat zazdelo, da nisem v osrčju Julijskih Alp, ampak v obleganem adrenalinskem parku z atrakcijami za tuje turiste. Najprej na poti od Vodnikovega doma navzgor zagledam šest mladih Poljakov, oblečenih v kratke hlače in majice, obute pa v – natikače. Samo eden od njih je imel majhen nahrbtnik in rinili so naravnost proti Triglavu. Malo višje zagledam fantka, kakšnih šest let je imel, v mestnih platnenih športnih copatih, brez reliefa na podplatih. Vsaj njegov oče, ki nas pozdravi po nemško, je malce bolje opremljen. Po izrazih na obrazih sklepam, da se ne prvi ne drugi ne zavedajo, kam so namenjeni. Morda menijo, da je Triglav le malce višji hrib, ki se ga osvoji s fotoaparatom in dobro voljo.

Že večdesetkrat sem pisala o tem, kako mnogi tujci v naše gore hodijo pomanjkljivo opremljeni, a ko v živo vidim takšno noro ravnanje, me zaskrbi. Ne zase – za vse te ljudi, za gorske reševalce, za gore, ki postajajo oder za nepremišljene. Že več let mediji, Planinska zveza Slovenije, gorski reševalci in drugi vztrajno ponavljamo o nevarnostih, a vendar se vsako poletje ponavlja: množica ljudi, pogosto tujih turistov, brez primerne opreme, brez osnovnega znanja, brez spoštovanja do gorske narave.

Triglav ni razgledna in instagram točka. Triglav je gora. Gora z dolgim dostopom in izpostavljenimi prehodi, z nepredvidljivim vremenom, s skalnimi policami nad prepadi, kjer zdrs lahko pomeni konec. Planinstvo ni selfie na vrhu, ampak je pot, priprava in zavedanje svojih meja.

Moja pot na Triglav je bila lepa. A v mislih so mi ostali tisti fantje v sandalih. Je z njimi vse v redu? Koliko ljudi se bo še moralo poškodovati – ali izgubiti življenje –, preden bo jasno, da gore niso kulisa, ampak sila narave, ki zahteva spoštovanje?