Kolumna Tomaža Miheliča: Kdo je tu nor?!

Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor. O norosti planinarjenja sem že nekaj malega izkusil, četudi sem se med prave hribolazce vpisal šele letos. A bilo je dovolj, da sem spoznal, kako noro prijazni in družabni so ljudje v gorah, kako noro lepi razgledi se razprostirajo čez očake in kako noro utrudi telo, hkrati pa odpočije um ena konkretna celodnevna tura. Toda gorske norosti nimajo tako usodnega vpliva na družbeno dinamiko, kot jih imajo tiste, po katerih so vedno bolj prepoznavni slovenski politiki. Naj se še tako trudim, da jih izbrišem iz spomina in se pretvarjam, da jih ne opazim, da mi zanje – oprostite vulgarnosti – dol visi, ampak njihove norosti so iz tedna v teden bolj absurdne.

Spremljajo me kot zlobne groteskne sence, nekakšne nočne more v budnem stanju. Namesto da bi nas spodbujali, mirili in blažili posledice duha časa, ki je ušel iz stekleničke, se z brezbrižnimi zapisi in izjavami trudijo ustvariti še večji razkol med nami. Pod rubriko 'brezobrazno' bi lahko uvrstili eno od cvetk evropske poslanke Romane Tomc, ki za gretje bruseljskega stolčka prejema odlično plačilo. Več tisočakov na mesec je namreč vredno njeno blebetanje, med katero se uvršča tudi pridiganje o tem, da naši otroci niso lačni.

Še več! Da se stiska najmlajših po njenem prepričanju izrablja za politične namene, češ da se kljub pomanjkljivostim socialnega sistema težko zgodi, da bi otroci v Sloveniji stradali zaradi revščine. O izkoriščanju otrok za politične namene bi res imela veliko za povedati, vendarle je članica stranke, ki je glasno podpirala slogan 'za otroke gre', pa čeprav je v resnici šlo za cenene politične točke. Ta ista oseba je v nič dajala naše umetnike in nam solila pamet, kaj je prava kultura in kaj žalitev kulturne zavesti. Precej netaktno je primerjala med seboj različne zvrsti, to pa je zelo nevarno, saj se ljubitelji tistega, kar zagovarja neki politični veljak, spravljajo na predstavnike in ustvarjalce določenega umetniškega izraza.

Primerjati komercialno umetnost z nečim visokim, za širše občinstvo nerazumljivim, a hkrati izjemno pomembnim za širjenje obzorij, je milo rečeno neodgovorno ali naravnost noro početje. Osnovnošolci vedo, da ni vse za vsakogar in da se lahko tisti, ki ne razume Tolstoja, Muncha, Paganinija in drugih velikanov svetovne kulturne dediščine, zadovolji s prebiranjem manj zahtevne literature, občudovanjem manj zahtevnih slik, poslušanjem manj zahtevne glasbe. Med nami vlada prevelik razkol, da bi ga zdaj nekateri še poglabljali in ščuvali ene proti drugim, pri tem pa zmanjševali pomembnost eksistencialnih problemov, kakršen je nedvomno lakota. In če se poistovetimo z vsemogočno in vsevedo Romano, bi obubožani mulariji svetovali, naj pred vsakim hranjenjem poslušajo kako udarno, kot bi ona temu rekla – pravo umetniško pesnitev, da bodo do naslednjega obroka lažje preslišali, kako jim kruli v želodcu.