Kolumna Tomaža Miheliča: Vsemogočni Borči

Znova smo priča zgovornemu primeru, kako lahko politiki v navalu lastnega napuha uničijo enega najlepših, celo zgodovinskih športnih trenutkov. Sanjski prizor kolesarskih bogov, Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča sredi Elizejskih poljan, pred mogočno pariško veduto, ki oznanja kronanje zmagovalcev, je za marsikoga izgubil dejansko vrednost, ko se je zraven velike trojice letošnjega Tour de France pojavil najbolj nečimrn »precednik« na svetu, Borut Pahor.

Kot marsikdo ga tudi jaz protestno naslavljam s precednikom, saj si po vseh njegovih ekscesih in razvrednotenju simbolične predsedniške funkcije ne zasluži uradnega naziva. Še bolj bi se mu podala primerjava z »misico« med svetovnimi liderji, saj sta poziranje in hlastanje po pozornosti edina prava razsežnost tega nepredvidljivega možiclja.

Morda bi morali na vse to pogledati z znanstvenega aspekta, kjer bi se strokovnjaki s področja nevrokirurgije posvetili proučevanju kemičnih procesov, ki potekajo pred, med in po debaklih, v katerih je glavni akter njegova visokost iz prvega nadstropja palače na Prešernovi ulici. Kako za vraga sploh pride do odločitev, bodisi sprejetih v neki ihti ali celo v navalu potlačenih otroških ambicij. Verjetno bi tudi Freud znal marsikaj povedati o osebnosti vsemogočnega Borčija. Tistega, ki se požvižga na predpise o zapovedani razdalji, o nošenju mask in prepovedi telesnih kontaktov. Le kakšni demoni so ga tokrat popadli, da se je usodil objeti kolesarska šampiona Pogija in Roglo, v vsej njuni veličastnosti in gloriji, pri tem, da nam vladajoči žugajo z visokimi globami in krucialnimi posledicami, če se ne bomo držali strogih koronaukrepov?!

Ne moremo reči, da je šlo tudi tokrat za spodrsljaj, za napako, za vznesenost, za trenutek slabosti, kajti teh se je nabralo že za pravo malo enciklopedijo z naslovom Borut in njegovi grehi. In po kakšnem ključu so spet politiki v prvih vrstah, ko se slavijo športni velikani?! Še do včeraj se Pahorju niti sanjalo ni, kako se napiše ime najmlajšega zmagovalca, ki je na dirki vseh dirk osvojil, kar se osvojiti da.

Zdaj pa si jemlje čast, da sili v objem dveh izčrpanih in v svetovno slavo ovitih junakov, še preden sta se lahko privila k svojim ljubljenim. Težko trdimo, da gre pri vsem zgolj za narcisoidnost »instagram precednika«, kot ga je zelo slikovito in verodostojno poimenoval Roni Kordiš. Isti dan je dvakratni naslov evropskega prvaka v kanuju osvojil izjemen Benjamin Savšek, a tekmovanje na brzicah ni tako priljubljeno kot tisto na dveh kolesih. Ustvarja se občutek, da manj pozornosti s strani medijev in javnosti zmanjša pomembnost dosežka na Borčijevi vrednostni lestvici, zato Pahorella, kot ga cinično kličejo nekateri, ni precenil, da bi na svoje nedrje stisnil kralja te olimpijske discipline, ki nam je v preteklosti prinesla že toliko kolajn.

Zgovoren pa je tudi zapis, da bi veljalo politikom prepovedati naslanjati se na uspehe športnikov, s katerimi sami nimajo ničesar, saj ko je mladim talentom treba zagotoviti sredstva za normalno življenje, so tiho in gledajo v tla!