Kolumna Tomice Šuljića: Težave s policisti in Štajerci

Tale naslov sem si dobesedno sposodil iz Novic – pa ne naših, ampak iz celovških Novic, ki so slovenski tednik za (avstrijsko) Koroško. Ko naši zamejci rečejo Koroška, ne dodajo avstrijska, tako kot mi, da jo ločimo od naše pokrajine. Ji pa sami rečejo tudi Južna Koroška ... No, nekje v teh odtenkih jezikovnih razlik z obeh strani Karavank tudi oni za Štajerce ne jemljejo tistih od Šentilja navzdol, ampak navzgor – in z naslovom so strnili svoje težave z julijsko policijsko akcijo na taboru pri Peršmanu, kjer so leta 1945 nacisti pred svojim dokončnim porazom pobili slovenske ženske in otroke, letos pa so neverjetno usklajeni avstrijski organi planili na mladež zamejskih Slovencev.

Avstrijski Štajerci pa so predrugačili himno in pokazali, da so jim ljubi pomenljivi napevi davno minulih dni – ne pa kaj evropskega, kjer se nahajajo. Naši rojaki glasno opozarjajo, da severni sosedje ne izpolnjujejo svojih obvez iz državne pogodbe; enako slabo pa se po izjavi koroške Slovenke Mete Vouk godi tudi drugim manjšinam v Avstriji. Na srečo je naša politična vrhuška po policijski le odreagirala promptno, na najvišjem nivoju in učinkovito, da so Avstrijci zadevo raziskali ter v manj pomembno službo premestili vodjo oddelka, ki je odredil in vodil akcijo nad udeleženci antifašističnega tabora. Poročilo komisije, ki je analizirala akcijo, se po navedbah ORF pričakuje v drugi polovici tega meseca.

Boj zamejskih rojakov za obstoj v germanskih krajih še zdaleč ni dolg le sedem desetletij; evropska zgodovina je dolga in pisana kakor pri nas tako pri sosedih – in se spreminja, globalizacija in razvoj skozi čas sta pri marsikom v domovini sprala tisti občutek ponosne domoljubnosti, ki danes vzplamti ob kakih športnih presežkih. Ko se včasih ozrem na stran novice.at, pa vidim, da zamejsko slovenstvo ni le čaša pelina, ampak tudi veselje in nadaljevanje narodove poti, življenja in slavljenja tega, medsebojne povezanosti »naših« krajev. Neko tkivo, ki veže ljudi in jih ohranja kot del nacionalne skupnosti, ki potrebuje tudi našo pomoč. Predvsem politično pa tudi moralno in sploh ne nazadnje kulturno. Mi, ki se zbujamo s slovenščino kot uradnim in naravnim jezikom okolja, imamo to za samoumevno. Za njih pa bi to bila zgodovinska pravica, ki si je v letu 2025 še niso izborili – pogodbi navkljub.