Komentar Aleksandra Brudarja: Za življenje ni računice

Za nami je eden najbolj krvavih dni v tem letu. Dvaindvajsetletnik je na Dolgem Brdu umoril mamo, očeta in sestro, na koncu si je sodil še sam. Prav takšna dejanja znova in znova dokazujejo, kako krhko je človeško življenje. Da bi moralo biti to še kako svéto, prav letos, ko država napenja vse svoje sile v premagovanje trenutno največjega sovražnika, novega koronavirusa, še kako pogosto slišimo.


Temu težkemu boju se mora, hočeš nočeš, podrediti celotna družba, saj bi drugače, kot opozarjajo zdravniki, epidemiologi in drugi strokovnjaki, ki se borijo na prvi bojni liniji, Slovenija lahko hitro postala drugi Bergamo. Z doslednim upoštevanjem ukrepov, ki vse bolj vplivajo na naša vsakodnevna življenja, se bomo takšnemu črnemu scenariju in s tem posledično še večjemu številu mrtvih zaradi covida-19 zagotovo izognili. Vprašanje, ki ostaja nekoliko zasenčeno, pa je, ali bomo s tem ohranili tudi psihično zdravje Slovencev.

Prav številne stiske, ki izvirajo iz strahu pred izgubo službe in posledično nemoči pri preskrbi družine, a tudi iz strahu pred osamljenostjo ter utesnjenostjo, lahko kaj hitro postanejo tisti ključni sprožilec za odklonsko vedenje posameznika. Še posebno če k temu dodamo še alkohol, katerega poraba je v Sloveniji že tako ali tako previsoka.

V prvi vrsti največkrat trpijo najožji družinski člani, ki hitro postanejo žrtve družinskega nasilja. Nekateri jih odnesejo z modricami oziroma lažjimi poškodbami, drugi tudi s hujšimi, včasih celo najhujšimi – izgubijo življenje. Da je nasilje za štirimi stenami pri nas še kako skrb vzbujajoče, neizprosno priča tudi gola statistika. Za primer vzemimo najhujša kazniva dejanja zoper življenje in telo, to so uboji in umori.

Kar pri devetih letošnjih nasilnih smrtih od skupno 13 je šlo prav za dejanja, storjena v družinskem krogu. Koliko od teh bi lahko pripisali stiskam zaradi epidemije, bi bilo seveda treba dodatno raziskati. Kot tudi, koliko bi jih lahko preprečili, če bi v času epidemije novega koronavirusa še več pozornosti namenili kakovostni psihosocialni pomoči posameznikom. A dejstvo je, da se v takem primeru prav vsak vloženi evro, četudi težko naloženi, na koncu zanesljivo izplača. Življenje je nenadomestljivo.