Komentar Bojana Budje: 14.000 let

Priznam, psov ne maram pretirano, jih pa spoštujem. Celo vse bolj. Kajti bolj ko spoznavam ljudi okoli sebe, njihovo nrav, navade, ravnanja, bolj cenim lajajoče štirinožce. Navsezadnje so menda dokazano in vsakodnevno najboljši človekov prijatelj. In to zavezništvo baje traja že neverjetnih 140 stoletij. Ali 14.000 let. Zgodovinsko še iz časov, ko je bilo človeštvo v mlajši kameni dobi, znanstveno neolitiku, v prehodu torej iz paleolitika v mezolitik. Ko so ljudje v približkih današnjih podob živeli predvsem kot zbiralci, lovci in ribiči. In z njimi tudi psi. Ni pa znano, kako je do tega sožitja prišlo. Ali je pes res samo žival, ki so jo naši v kožuhe oviti predniki najprej udomačili, ali pa se je udomačil kar sam in se kot prva žival zavestno pridružil človeku. Je torej podaljšek človekove roke in misli ali pa smo ljudje pomočniki, služabniki psa, udomačenega volka? Preveč zapletene in prepletene, intimne in povedne so zgodbe o človeku in psu, da bi bil mogoč enoznačen odgovor.

Poznamo denimo tisto o lordu Byronu, slovitem in silovitem romantičnem pesniku, eni največjih literarnih osebnosti 19. stoletja, ki je svojemu psu postavil nagrobnik. Za tiste čase noro, nerazumno dejanje. A George Gordon Byron, ki je umrl pri vsega šestintridesetih, je že vedel čemu. Pes je pač tako zvesto, tako popolno bitje, da še umre daleč pred svojimi človeškimi brati in sestrami. Kratkost življenja je v bistvu njegova edina napaka. Ima pa eno neverjetno vrlino: pes je edino živo bitje na svetu, ki ima nas raje kot sebe. Živi z nami, za nas in ne ob nas, nenehno nam kaže vdanost in zvestobo ter izpričuje ljubezen. Jezik mu je rep, z njim izraža vse. Pa se najdejo celo taki, ki mu ga v imenu neke čiste pasme, večje všečnosti, preprosto odrežejo. Mu vzamejo tisto, kar mu je namenil Stvarnik. Nisem še slišal ali videl, da bi kaki misici v imenu lepote kaj vzeli, odrezali. Kvečjemu ji kaj dodajo. Kamor koli. Pa nas psi zato prav nič ne sovražijo.

Tudi zato jim namenjam ta okvir. In dodatno, ker pasji svet načeloma pozna dvoje ljudstev, čistokrvne in vse preostale pse. Tako so pač odločili ljudje, psi s tem nimajo prav nič. A vseeno med njimi vlada tista prava, čista ljubezen. V imenu katere se lahko pasja miss univerzum zaljubi v poslednjega pasjega klošarja, ki ga zanese mimo. In obratno. V pasjem svetu velikost, stas, stan, barva in vse drugo niso pomembni. Dokler seveda vmes ne poseže človek. 26. avgust, svetovni dan psov, je bil pravšnji čas za spoved.