Komentar Bojana Budje: Kihajoča eskadrilja

Sodeč po praznih stolih v redakciji, po kihajočih in kašljajočih, je gripa tu. Potihoma se plazi tudi po meni. Borba je neenakovredna, a za vsak slučaj je pri roki še sumamed. Čudežni antibiotik. Tako potolažen se ne naključno ob besedi gripa spomnim nekih drugih časov. Prebiram namreč, kako gripa na Slovenskem te dni tolče tudi po drugih živih bitjih. Primeri nekdaj tako zloglasne ptičje gripe so potrjeni tako pri labodih kot pri sivih čapljah in divjih racah. Pozitivni rezultati preiskav baje stoodstotno kažejo na visoko patogeno aviarno influenco tipa A, podtipa H5N1. Halo?!

Danes se za to nihče ne zmeni. Neka ptičja gripa pač. Pa se spomnim vsega tri leta stare zgodbe kokošjerejca s kmetije Pr'Princ v Zalogu pri Cerkljah na Gorenjskem. Dobesedno čez noč je ostal brez vseh svojih putk; kar tisoč jih je po zapovedi veterinarjev odkokodajsalo na oni svet. V prisilno karanteno sta morala celo najbolj znana slovenska nanduja, Nina in Nande s posestva Cekin. Kriva je bila kajpak ptičja gripa. Upodobljena enkrat v znamenitem H5N1, leta 2016 v H5N8, še tri leta poprej so virus poimenovali s H7N9. Najhuje pa je bilo, ko se je pisalo leto 2005. Virus je poskrbel za preplah apokaliptičnih razsežnosti. V strahu pred pernato influenco so tudi najbolj zadrti ptičjeljubci razdirali lastovičja gnezda pod napušči streh, še največji obiralci slastnih hrustljavih rjavorumeno ocvrtih piščančjih bedres pa so nadomestno glodali žabje krake. Panika je bila neizmerna. Celo tako, da smo tudi Slovenci v nenasitne farmacevtske žepe zmetali na milijone evrov za nakup nekaj deset ton domnevnega čudežnega zdravila tamiflu. Ki pa smo ga kasneje potihoma uničili. Dobički farmacevtov so bili neizmerljivi. Četudi se vsaj na stari celini ne spomnim enega samega okuženega s ptičjim virusom. Sploh pa ni še nihče doslej črno na belem potrdil, da človeški virus ptičje gripe sploh obstaja!

Lažje sedaj razumem brezbrižnost vseh ob letos najdeni kihajoči ptičji eskadrilji. Očitno nam je docela nenevarna. In več kot očitno smo tu in tam naivni globalni talci nečesa, česar v resnici sploh ni. Kar ne obstaja. Ovce kupimo tisto, kar nam za sveto prodajata oblast in farmacija. Katerima so obsedna stanja pač pisana na kožo. Naivno ob tokratnem ravnodušju sklepam, da smo se iz preteklih lekcij nekaj naučili. Spoznanju v čast naročam porcijo pohane piške.